Fotoartikli

Lep dan za ... šport? Tako bi včeraj lahko zapeli Nieti, prej je veljala ona druga, originalna verzija te naše pankovske zasedbe, ki bi šport enačila s - smrt. Vladni ukrepi proti širjenju okužbe z novim koronavirusom so močneje posegli na to področje, kot bi si športniki zaslužili. Saj njihovo učinkovitost bomo merili na dolgi rok, a pogled po okoliških, evropskih državah razkrije, da se odlični ambasadorji naše države na vadbišča vračajo med zadnjimi. Hrvaški nogometaši so trenirali že pred več kot dvema tednoma, nemški prav tako, sledili so Srbi, Poljaki, Avstrijci ..., ne nazadnje tudi Italijani, od koder so prihajali grozoviti prizori posledic pandemije.
Zakaj je naša vlada tako dolgo čakala, ni jasno. Še Španci so najprej prosto gibanje dovolili - športnikom. Pri nas pa so dobili prednost cvetličarji, gostinci, frizerji ... vsi. Saj ne, da bi bili športniki kaj več vredni, a šele zdaj so dobili pooblastila za udejstvovanje v svojem poklicu na način, ki za navadne državljane velja že ves čas: socialna distanca, maske v zaprtih prostorih, razkuževanje ... Z masko si lahko šel po kruh, novo kolo in v knjižnico, na trening pa ne. Smel si se rekreirati, ne pa tega početi kot poklic. V športu je veljala nasprotna logika kot pri drugih poslih. Barve, lake in cement so najprej prodajali podjetjem, šele nato posameznikom, ki so v zgodnjih spomladanskih sončnih dneh postopali okrog hiš in se dolgočasili. Ne bi raje njim ponudili te možnosti in vadbo profesionalcem?
So pa naši športniki vsaj trdožive sorte in se je marsikdo znašel po svoje, kot se je primoran že vse življenje, če je želel do vrhunskega nivoja. Država jim v času krize še ni šla nasproti. Saj to je komaj prvi večji korak, da lahko kolektivne panoge startajo z organiziranimi aktivnostmi. Da bi cela ekipa trenirala skupaj, še vsaj dva tedna ne bo dovoljeno, in do tekmovanj je daleč tudi v nekontaktnih športih, kjer so prav tako komaj začeli resno trenirali. O enajstih ukrepih državne pomoči, kar je v vladne sobane kot predlog poslal nacionalni olimpijski komite, pa tudi še ni ne duha ne sluha.
Da se slovenska država mačehovsko obnaša do področja, ki mu v mednarodnem merilu prinaša ogromno ugleda, ni od danes. Morda je tokrat športu (nogometu) medvedjo uslugo naredil sam predsednik Uefe Aleksander Čeferin. Morda si je več simpatij, kot jih zmore prenesti slovenska politika, pridobil s sicer dobrodelno gesto - nabavo zaščitnih mask. Kaj, če je dobila nasprotni učinek, ko je demonstriral, kako so nekatere stvari preproste? Če se hoče, ker pri tem artiklu, ventilatorjih in še čem se je spet izkazalo, da naša politika v prvi vrsti skrbi zase. In za svoje. Športniki mednje ne spadajo, ko niso artikel za fototermine, ko se ne vračajo v domovino s kolajnami. No, zdaj bodo lahko vnovič šli na to pot. Z izjemo tistih, ki si že prepevajo Niete. Originalne. Nekaj jih je že obupalo, in če posluha ne bo, jih bo vsak dan več.