Po izgredih nogometnih navijačev na nedavni meddržavni tekmi med ekipama NK Olimpija in NK Rijeka se mi ponovno zastavlja več vprašanj, kot je v javnosti predstavljenih odgovorov. Zakaj je do teh izgredov, ki naj bi jih povzročili navijači NK Rijeka, v resnici sploh prišlo in ali bi jih lahko preprečili? Ali res nihče od organizatorjev tekme in pristojnih za zagotavljanje reda ni vedel, da so navijači na stadion prinesli toliko pirotehnike? In ali nihče od omenjenih ni poznal namere oziroma navijaškega scenarija gostujočih navijačev?
O teh temah modrujejo nekateri, ki se ukvarjajo s temi analizami, v večini primerov pa so v preteklosti takšne razprave v medijih in na različnih političnih nivojih po nekaj tednih potihnile. Res se ni zgodilo veliko, da bi se zakonsko, predvsem pa dejansko stanje glede reda na športnih prireditvah uredilo v smislu zagotavljanja reda in tudi javnega reda. Zelo važno je tudi, da so varni na stadionih tudi tisti obiskovalci, ki pridejo uživat ob ogledu športnih dogodkov.
Glede na pozitivne in negativne izkušnje, ki sem jih dobil kot vodja vseh pomembnejših policijskih varovanj med letoma 1990 in 2006, ob varovanju nogometnih prireditev v Ljudskem vrtu in v tujini, v Dvorani Tabor, na Snežnem stadionu pod Pohorjem ter ob vodenju varovanja obeh papeževih obiskov v Mariboru, sem zgrožen nad vsako leto nižjimi standardi in ukrepi na teh prireditvah, čeprav so v javnosti znane ocene varnostnih razmer bistveno bolj zaskrbljive.
Tudi v preteklosti smo pri teh varovanjih naredili določene napake, tako vodstva klubov kot reditelji in tudi policisti. Smo se pa iz teh napak nekaj naučili. Te izkušnje, še posebej sedanja možnost pridobivanja operativnih podatkov o delovanju navijaških skupin in zagotavljanje kvalitetnih videoposnetkov, bi sedanjim oziroma aktualnim organizatorjem prireditev morale bistveno olajšati izvajanje njihovih nalog. Kvalitetna priprava na varovanje zahtevnih športnih prireditev, ki so zaradi obiska problematičnih navijaških skupin in preteklih neredov ocenjene kot tekme visokega tveganja, pomeni več kot polovico opravljenega dela.
Ali so vodstva klubov, varnostne službe in tudi policisti dovolj usposobljeni za to delo in ali imajo dovolj izkušenj za vodenje teh prireditev, težko ocenim. Natančneje lahko ocenim le vsebino usposabljanja varnostnikov zasebnih varnostnih služb, kjer sem tudi sam del predavateljskega tima. Teoretičnih, predvsem pa praktičnih usposabljanj imajo bistveno premalo, da bi se lahko spopadli s tako zahtevnimi varnostnimi problemi na športnih prireditvah.
Nekaj je šlo ob organizaciji in varovanju nogometne prireditve 29. avgusta letos v Stožicah zelo narobe. V javnosti predstavljena argumenta o pomanjkanju varnostnikov na slovenskem trgu dela in preohlapna zakonodaja na tem področju sta lahko le slab izgovor za storjene napake.
Kdo bo prevzel odgovornost za to in kaj se bo na področju zagotavljanja varnosti obiskovalcev na športnih prireditvah spremenilo na bolje, da takšnih dogodkov ne bo več?
Več vprašanj kot odgovorov.
