(KOMENTAR) Briketki v peskovniku

Jedrska elektrarna v Krškem dela in dela dobro. Je stabilen, zanesljiv vir energije, že davno amortiziran. Nadgrajena, posodobljena, varna, kot je jedrska elektrarna le lahko. Vse je utečeno in jasno, bazen za izrabljeno gorivo ima še prostor, količina goriva majhna in ogljični odtis nizek. Sliši se kot pravljica in na pravljičnem Art kampu, sicer odličnem zelenem lentovskem prizorišču za otroke, so se lahko otroci poigrali z - repliko briketka jedrskega goriva, ki ga porabi povprečen Slovenec. Medtem ko so občudovali lično maketo naše nuklearke, so starši poslušali o slovenski energetski prihodnosti, ki jo bo pričaral drugi blok, otroci so dobili promocijski material, tatuje in zapestnice (česar menda na zero waste festivalu naj ne bi bilo, a ne bodimo pikolovski), starši so dobili občutek, da se je mladež naučila nekaj fizike. NEK2 roadshow je torej uspel in se premika v nov kraj, k novim družinam.

Ne moti toliko dejstvo, da je nedeljske otroške ustvarjalnice zasedel nuklearni kamp, čeprav je mini nuklearka sredi mestnega parka, kjer se artkampovci trudijo s čim bolj zelenim dogodkom, resda nekoliko čudaška reč, investitor pač ima svoje interese in dovolj denarja, da jih dobro promovira z uličnimi šovi, če za sedaj ostanemo pri slovenskem jeziku. Festival pa seveda potrebuje sponzorje. Veliko bolj moti odsotnost resne razprave, pomanjkanje možnosti izbire, ki bi jo kot prva morala zagotoviti država, ne pa energetsko podjetje. Medtem ko se nadebudneži igrajo z replikami gorivnih briketkov, manjkajo ključni podatki o marsičem, predvsem o denarju in njegovem izvoru, s katerim bi gradili ta glomazni projekt. In alternativah, ki jih imamo poleg jedrske prihodnosti. Ker gre za res daljnosežen projekt, za katerega bodo plačevali naši zanamci, ki prav veliko vpliva na razvoj dogodkov po tem ne bodo imeli več v rokah. Tudi ne gre prezreti, da je pri tako velikem projektu zelo verjetno vpletanje politike, posli so preprosto preveliki, da ne bi kmalu ugledali lovk, prisesanih na projekt. Že predreferendumska kampanja, ki se je pričela pol leta pred uradnim pričetkom kampanje, je najbrž težka kak milijonček. Sicer pa tukaj ne govorimo le o domači politiki, temveč mednarodnih veseloigrah, ki tečejo na čisto drugem nivoju, kot se je denimo igral TEŠ6.

Posvetovalni referendum se morda res ne sliši tako usodno, a že sedaj je glas osamljenih dvomljivcev zelo hitro poteptan v enoumje jedrskih interesov, kaj šele bo, ko bo politika imela v rokah soglasje državljanov, četudi načelno posvetovalno. Ker dobro je ločevati stroko - jedrske strokovnjake in znanstvenike, tehnologe, načrtovalce, energetike, ki seveda poznajo materijo in tudi odgovore - in posel. Velik posel. V tej enačbi je namreč največja neznanka posel, torej denar in zaslužki. Ta mora biti pod elektronskim mikroskopom, jedrske objekte namreč res strogo že nadzirajo regulatorji in še mednarodna agencija. Ampak posel, povezan s politiko? Če ne bo nadzora nad denarno strukturo, se bodo z briketki igrali veliki fantje. In to z zlatimi briketki, ne ponaredki.