(KOMENTAR) Dobrodošli v pirocen

Andreja Kutin Andreja Kutin
28.08.2024 05:00

Ne le cene hrane, sploh če pogledamo le iz evropskega mehurčka, na kocki je veliko več, pravzaprav celi ekosistemi in z njimi preživetje.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

"Kot mlad človek, še posebej kot Mediteranec, čutim, da so naša poletja izgubila svoje bistvo - nedolžnost in brezskrbnost. Zaradi vročinskih valov, požarov, prahu in dima so poletja vedno bolj neznosna - celo smrtno nevarna. To je novo (ne)normalno, pirocen." Tako je svoja poletja nedavno opisal mladi Atenčan. Še nedavno je v Ljubljani vneto razlagal o nujnosti ukrepanja in nižanja izpustov CO2, danes je zemlja Mediterancev v plamenih ali izsušena. Turisti, glavni vir dohodka poleg kmetijstva, se počasi obračajo k severu, nekoč tako privlačna toplina Sredozemskega morja je postala peklenska vročina. Naj na tem mestu dodamo še prizore iz Južne Amerike, kjer je suša še hujša in prav tako njene posledice. Če so Grčija, Španija, Italija zelenjadnice Evrope, je Južna Amerika krmilnica sveta. Kako se bodo porazne razmere odrazile na svetovnih živilskih trgih, lahko za sedaj ugibamo, a najverjetneje si kak špekulant ob katastrofičnih novicah že zadovoljno odpenja manšetne gumbe in viha rokave. Vedno si jih, na te tipe lahko računamo enako kot na podnebne spremembe, dovolj je spomin na pandemijo in Ukrajino. Indeks cen (FFPI) je še nizko, a nikoli pravzaprav ni padel pod izhodišče leta 2021, ko je svet ukleščila pandemija. Nikoli.

A ne le cene hrane, sploh če le pogledamo iz evropskega mehurčka, je na kocki je veliko več, pravzaprav celi ekosistemi in z njimi preživetje. Mladi aktivisti to vedo in prav zato v nobenem primeru, sploh pa ne v podnebnem, aktivizem ne sme imeti slabšalnega prizvoka. Sicer bo to znak, da so obupali - kako naj potlej obupana črnogleda mladina (mimogrede, tudi nova raziskava mladih v Sloveniji kaže, da mlade vse bolj skrbijo individualne tegobe kot globalne) sploh še upravlja planet? Le nanje lahko namreč računamo. Bomo rekli "Otroci, oprostite, ampak generacija X je zaposlena s krizo srednjih let, volitvami, Trumpom in Kamalo, pa s tem, ali je električni avtomobil res okej, ne moremo reševati še podnebja!"? Sliši se neumno, ampak nekako tako se obnašamo. Smo namreč na globalni prelomni točki, svet se suši in gori, približuje se čas podnebnih pogajanj, globalna politika pa še dalje izgublja čas sama s seboj. Nič čudnega, da globalni jug ne želi več vodstva zahoda in čas hiperglobalizacije je po mnenju mnogih mimo. COP 29 zna biti eden najzahtevnejših doslej, sploh ker bo zadnji pred odločilnim 30. zasedanjem. V času, ko globalni problemi nujno potrebujejo globalne rešitve, se razkorak med tem, kar moramo storiti, in našo pripravljenostjo, da to storimo, povečuje iz minute v minuto. 

A v vsem tem tiči kavelj. Ne glede na blodnjavi podnebni pogajalski proces in soodvisnost podnebnih procesov je naloga vsake države (in v našem primeru še EU) poskrbeti za odpornost na spremembe. Kolektivno, skupaj, aktivno in aktivistično, če želite. Sicer - dobrodošli v pirocen.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta