(KOMENTAR) Kaj je torej vsebina nepahorjanstva?

Ne veliko manj kot dve leti od prihoda na položaj predsednica republike časa za privajanje na najvišjo funkcijo v državi, niti ne tako zelo protokolarno, kot se rado reče, nima več, niti predsednica ne deluje, kakor da se (je) privaja(la). To je dobra in niti ne tako dobra novica. Prvič. Novinka v politični prvi ligi se je obkrožila z ne zelo izkušenimi svetovalci. Koliko ji svetujejo in kaj oziroma koliko in koga posluša, najbolje vedo v predsedniški palači. Zunaj nje so predsedničini najožji sodelavci nevidni. Z izjemo ene. Bivša notranja ministrica Tatjana Bobnar, predsedničina svetovalka za človekovo varnost, karkoli že to v pristojnostnem risu predsednice pomeni, je z NPM povsod - ne vedno razložljivo. Pri čemer se bo cena tega, da je padla ministrica, katere kontroverzno poglavje s predsednikom vlade še ni niti približno razčiščeno, dobila azil pri predsednici republike, šele pokazala. In kdo bo najbolj plačal.

Ampak gremo k drugi točki. Bolj kot teče mandat, več je, in jih šele bo, kadrovskih in drugih odločitev s predsedničinim podpisom. A ostanimo pri kadrih. Ni nepomembno, koga pošiljamo sodit na mednarodna sodišča. Pomembno je, kdo je devet let ustavni sodnik ali sodnica v državi, kjer je ustavno sodišče še vedno več kot prevečkrat edini korektor brezpravnih položajev in celo namestnik neaktivnega zakonodajalca, na primer pri sodniških plačah, slovensko običajno pa, da se pred vrati ustavnikov meri, kje ima kdo srce. Kako bo, ko bo za njene kadrovske predloge potrebna dovoljšnja politična večina, Nataša Pirc Musar unovčila domnevno prednost: da nima politične predzgodbe, kar v teoriji gotovo ni minus na položaju, ki ga zaseda, v vsakdanji realnosti pa predpostavlja veliko veščine, vpliva, moči besede. Tukaj in zdaj, v očitnih okoliščinah dveh samozadostnih vsaksebi dvorov, predsedničinega in premierjevega, pa sploh. V tem smislu je na primer povedno, še zdaleč pa ne edino, da se vladi nič ne mudi imenovanja rednih sodnikov kot zadnji akt, potem ko procedure izpeljejo strokovni, ne politični organi, seliti od poslancev k vsakokratnemu predsedniku ali predsednici republike.    

Prevečkrat se ji zgodi, da z učbeniško nevtralne pozicije na čelu države v našem parlamentarnem sistemu, ne predsedniškem niti podpredsedniškem, skoči prej, preden reče hop. Mar je res stvar šefinje države, da se oglasi zaradi espeja ustavnega sodnika? Pri čemer za pravnika sveto pravilo, da je vsak nedolžen, dokler se mu ne dokaže nasprotno, po pravilu zaobide, ko verbalno intervenira ne samo v tem primeru, potem pa se umakne, ker da se ne želi opredeliti, čeprav naredi natanko to. Govoriti, ko se govoriti mora, molčati, ko je na mestu molk, to je umetnost. Tako kot vsaka predsedniška navzočnost ostane. In vsaka odsotnost. 

In pridemo počasi do predsedničinega dolga. Koliko od obljubljenega je twitter predsednica z veliko "izvršilnih" idej, pristojnosti pa kljub vsemu precej manj, (že) uresničila? Kaj je z nami in med nami zato bolje, kot je bilo? Kako je/ni zaradi stanovalke predsedniške palače pozicionirana država? Kaj je vsebina nepahorjanstva? 

Še nekaj več kot en polčas ima in daljši mandat kot vlada. In potem bodo volitve.