(KOMENTAR) Kavčarji, tiho!

Na olimpijskih igrah res nismo dočakali tako težko pričakovane medalje Tonija Vodiška, finale v formuli kite so morali prestaviti zaradi premalo vetra, a slovenski navijači smo bili še kako pod vplivom maestralne sredine zmage rokometašev. Ti so v slogu Janje Garnbret, brezkompromisno in skrajno zanesljivo, na kolena spravili Norvežane in z največjo mero resnosti napovedali boj za najvišja mesta. Obrestovalo se je tudi taktiziranje selektorja Uroša Zormana, ki je na zadnji tekmi skupinskega dela spočil nosilce in se s tem v četrtfinalu ognil domačinom Francozom. Ne le s to potezo, temveč z vodenjem svoje ekipe skozi celoten olimpijski turnir je zaprl usta vsem njemu tako "ljubim" kavčarjem. Ti, roko na srce, precej (pre)pogosto bruhajo ogenj, ki v resnici ne koristi nikomur. Pa ne le v rokometu. Med nesmrtne se mogoče res še ni vpisal, ima pa imenitno priložnost, da to stori v petek in/ali v nedeljo, ko naše, odvisno od uspešnosti polfinala, čaka finale ali tekma za tretje mesto.

Rokometaši so s svojimi igrami prav gotovo presegli pričakovanja javnosti, redki so si predstavljali, da bodo Jure Dolenec in druščina udarili s takšno silo. Veliko resnice je prišlo iz njihovih ust, ko so govorili, da moramo pripravljalne tekme jemati z rezervo in da je, ko gre zares, povsem druga zgodba. Očitno jim je koristil tudi gorski zrak, ki so se ga nadihali na pripravah v Kranjski Gori. Veliko stvari delajo drugače kot prej. Očitno bolje kot prej.

Če kdaj, jih na letošnjih igrah v Franciji – pa naj se sliši še tako oguljeno – krasi ekipni duh. Užitek jih je gledati, ko so nepopustljivi v obrambi in kreativni v napadu. V njihovih očeh je ključna vsaka žoga. Zavedajo se, da so letošnje igre za nekatere zadnja priložnost za (še en) odmeven rezultat. Upravičeno smo lahko ponosni na tako Slovenijo, sploh ob zavedanju, s kakšno težavo so se, pa nočem nikogar podcenjevati, ne tako dolgo nazaj prek Švice uvrstili na svetovno prvenstvo 2025. Zdaj pa, kot po tekočem traku, premagujejo skandinavske države, kjer je rokomet nekaj svetega. Švede in Norvežane so že prečrtali, zdaj bodo načrte skušali prekrižati še Dancem.

Še posebej znesli so se nad vikingi, za katere nismo prepričani, s čim so se našim tako zamerili. Najbolj neusmiljena sta bila Aleks Vlah in Blaž Janc. Prvemu je gotovo na roko šla zadnja sezona, ki jo je preživel v Aalborgu (kako zanimivo – na Danskem), kjer je dodobra spoznal, kako pomembna je v rokometni igri hitrost. Uvrstitev rokometašev v polfinale olimpijskega turnirja je druga v slovenskem kolektivnem športu. Na zadnjih olimpijskih igrah v Tokiu so se tja prebili košarkarji, ki so na koncu osvojili (nehvaležno) četrto mesto. Rokometaši so že večkrat orali ledino, tudi leta 2000, ko so slovenskemu ekipnemu športu prinesli prvo uvrstitev na tekmovanje pod petimi krogi. Zakaj tudi zdaj ne bi bili v nečem prvi? Zakaj ne bi šli do konca? Mimogrede: srebrno in bronasto medaljo so na velikih tekmovanjih že osvojili, zlate še ne.