(KOMENTAR) Koroška s svojo lastno mini razvojno osjo Dravograd-Ravne, ki ne bo nikoli končana

Tomaž Ranc Tomaž Ranc
17.09.2024 05:00
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Tomaž Ranc

Zgodbe o uspešni popoplavni obnovi na terenu še vedno marsikje zvenijo kot pravljice, o katerih ljudje ne vedo, kaj si naj mislijo, in se sprašujejo, ali se kdo iz njih dela norca. Za državno cesto med Dravogradom in Ravnami, ki teče v ozki dolini, neposredno ob železniški progi in Meži, so bile poplave kot sol na rano, saj jo je deroča reka še dodatno spodjedla, ogrožajo pa jo tudi plazovi, zato je ob njej še danes na relaciji sedmih kilometrov kar 12 semaforjev. Večina jih je preventivnih, ki bi se prižgali ob plazu ali če bi Meža cesto, bog ne daj, z vozniki vred preprosto odnesla s sabo. Pri Votli peči stojita še dva, ki delujeta 24 ur na dan. Promet tam poteka izmenično enosmerno, vozila pa pred zdrsom v Mežo že več kot leto dni varujejo sramotni kupi peska, na katerih poganja plevel.

Vsa osebna, tovorna, reševalna vozila in avtobusi so tik pred Ravnami prisiljeni čakati in stati podnevi ali ponoči, ko gredo na pot in, seveda, ko se vračajo. Čas pa je danes denar in le predstavljajte si, koliko časa so v tem letu dni izgubili tisti, za katere je to vsakodnevna pot. Izgubljajo tudi gospodarstvo, storitveni sektor, vsa regija. In izgublja Slovenija, ki se tega ne zaveda ali ji je za drugorazredne Korošce pač malo mar.

Ravenski župan pravi, da se z obnovo te ceste, ker je bila načeta, ukvarjajo že od leta 2010 in da je bila nekoč že v državnem proračunu, a je zanjo vedno zmanjkalo denarja. Ironija je, da so ji zdaj prav poplave zadale usodni kroše, in namesto da bi bila že zdavnaj rekonstruirana, se tudi zdaj, ko je na voljo denar za popoplavno obnovo, spet vleče zaradi dolgih postopkov. Namesto da bi jo rekonstruirali interventno, šahirajo po ustaljenem principu javnega naročanja, kar omogoča, da se vse dogaja nenormalno počasi. Potem ko je bilo izbrano in končano projektiranje, se je pritožil na razpisu neizbrani ponudnik izvajalec. Izbrani bo tako ali tako imel 15 mesecev časa za gradnjo borih 3,5 kilometra ceste, skupaj s kolesarko. Si predstavljate, da bi ob poplavah tako delovali prostovoljci, gasilci, občine?

Ob počasnosti se zastavlja še vrsta drugih vprašanj. Prva stvar, ki kriči, je, zakaj najprej interventno ne sanirajo samo dveh, treh kritičnih točk, da bi omogočili promet v obe smeri, dokler se ne končajo postopki za celovito sanacijo celotnega odseka. Na nekonceptualnost obnove državnih cest kaže tudi to, da so obnovo teh sedmih kilometrov tako vsebinsko kot terminsko razbili na dva dela. Pol po ravenski občini takoj, pol naprej po dravograjski občini kasneje. Zakaj ne bi hkrati pridobili vseh dovoljenj, izbrali enega izvajalca in zgradili obeh odsekov? Da bo lahko spet nekdo zavlačeval. In kar je najhuje – za dravograjski del je v pripravi šele novo javno naročilo za projekt, izvedba pa je terminsko krepko zadaj.

Če se spustimo v prognozo časovnice izvedbe, lahko ugibamo, da bo prvi del ceste Ravne–Dobrije (če bo revizija, ki trenutno poteka, zavrnjena in če bo pridobljeno vodno soglasje) v najboljšem primeru končan v dveh letih, torej v letu 2026, drugi del Dobrije–Dravograd pa glede na sedanji tempo v letu 2028. Če. Koroška torej dobiva še eno svojo mini razvojno os med Dravogradom in Ravnami, nov simbol nelogičnosti in neučinkovitosti države.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta