(KOMENTAR): Neodločnost

Hrvaška si je upala storiti nekaj, česar si njena severna soseda do zdaj še ni. Predstavili so nov sveženj sprememb davčne zakonodaje, ki vključuje višjo obdavčitev praznih nepremičnin. Ta ukrep naslavlja problem, ki ga v Sloveniji poznamo že dolgo, saj naj bi bilo v Ljubljani po zadnjih podatkih praznih skoraj devet odstotkov  stanovanj, kar je več kot 23 tisoč nepremičnin, vrednih okoli 3,2 milijarde evrov. V Mariboru je ta številka približno dvakrat nižja, vendar je v državi po statističnih podatkih skupaj kar 90 tisoč praznih stanovanj.

Kljub temu se na slovenski politični sceni še ni našel junak, ki bi ta problem odpravil z učinkovitimi ukrepi, kot je obdavčitev praznih stanovanj. Je pa bilo doslej kar nekaj "junakov", ki so pogumno napovedovali, kako bodo ukrepali proti vsem tistim, ki posedujejo dve, tri ali celo deset nepremičnin, od katerih so mnoge prazne. A se je vse ustavilo pri napovedih.

Obdavčitev nepremičnin je v Sloveniji pač izjemno občutljiva tema, morda zato, ker smo čustveno navezani na svoje premoženje. Nepremičnine, kot so lastni domovi, počitniška stanovanja ali stanovanja za "hude čase", imajo za Slovence večjo vrednost kot delnice, digitalne valute ali bančni depoziti. Tako so nepremičnine v zadnjih letih postale priljubljena naložba premožnih, ki jih je v Sloveniji presenetljivo veliko. To je še posebno očitno v prestolnici, kjer luksuzna stanovanja rastejo kot gobe po dežju, privoščijo pa si jih le najbogatejši. Ti jih pogosto kupujejo zgolj kot naložbo in jih zato puščajo prazna.

Na drugi strani si številni ljudje vse težje privoščijo svojo streho nad glavo. Nenaseljene nepremičnine dvigujejo tako cene nepremičnin kot tudi najemnin, ki postajajo predvsem za mlade, obsojene na najem, vse bolj nedosegljive. Dvosobno stanovanje za tisoč evrov brez stroškov je za nekoga na začetku poklicne poti, še posebej, če živi sam, skoraj nedosegljivo, razen če mu ne pomagajo starši ali stari starši.

Zato je toliko bolj presenetljivo, da se Slovenija še vedno odloča, ali bi obdavčila tiste, ki imajo več kot eno nepremičnino, v kateri nimajo prijavljenega stalnega naslova. S tem bi vsaj deloma preprečili kronično kopičenje praznih nepremičnin, ki jih mnogi ne želijo oddati zaradi strahu, da bi najemniki poškodovali stanovanje, pripeljali hišne ljubljenčke ali imeli neželene obiske. Obenem bi znižali oderuške najemnine in (pre)visoke cene nepremičnin. Prihodki iz davkov bi lahko šli v gradnjo novih javnih najemnih stanovanj, ki naj bi jih po zagotovilih vlade v prihodnjih letih zgradili več, denar zanje pa bi bil zagotovljen prav iz proračuna, ki se polni z davki.

Ali je res tako težko sprejeti ukrepe, ki bi omejili negativne posledice stanovanjske politike? Po 30 letih nespremenjene politike smo prišli do točke, ko je dostop do stanovanja privilegij, ne pa osnovna pravica, kar le še poglablja družbene neenakosti.