(KOMENTAR) (Ne)strateško

Ob prodaji večinskega 51-odstotnega lastniškega deleža Panvite hrvaški storitveni družbi Mplus bi moralo zazvoniti več alarmov. Četudi je razpolaganje z zasebno lastnino ali, bolje rečeno, družinsko podjetniško srebrnino pokojnega Stanka Polaniča legitimno, je izbor novega lastnika presenetljiv in tudi skrb vzbujajoč.

Portfelj podjetij s področja storitev klicnih centrov, e-trgovine, kadrovanja in informacijskih tehnologij ter digitalizacije namreč kaže, da vsaj za zdaj ne gre za strateškega vlagatelja iz panoge, ampak finančnega, ki je na široko odprl svojo denarnico, ko je za 51 odstotkov Panvite v obliki kupnine in dokapitalizacije odštel 50 milijonov evrov. Od tega naj bi Polaničevi neuradno prejeli 10 milijonov, toliko, kot so lani ustvarili dobička, preostalih 40 milijonov pa naj bi Hrvati vložil v podjetje v obliki dokapitalizacije. Za zdaj sedež podjetja in vodstvo po zagotovilih hrvaškega kupca ostajata v Sloveniji, bosta pa Peter Polanič in Toni Balažič v upravo dobila še predstavnika novega lastnika za finance in nadaljnje širitve. Ali drugače: ne o financah in ne o strategiji ne bo več odločala dosedanja uprava.

Ob dejstvu, da po Drogi Kolinski, Žitu in tudi Mercatorju prehaja še ena uspešna slovenska gospodarska družba v hrvaške roke, se je alarm za zdaj oglasil le v kmetijsko-gozdarski zbornici. Tam opozarjajo, da bodo s spremembo lastništva na tujega lastnika prešle pogodbe o upravljanju 3000 hektarjev kmetijskih zemljišč v lasti slovenske države. Zavzeli so se tudi, da naj država, ki nekaj da na samozadostnost in prehransko varnost, sama odloča o tem, s kom in pod kakšnimi pogoji podpisuje zakupne pogodbe o najemu najboljših kmetijskih zemljišč. In da je menjava lastništva, v primeru tujega vlagatelja pa še posebno, točka, kjer naj država sama odloča o razpolaganju s svojo zemljo. A na to opozarjajo že od ukrajinskega nakupa ptujske Perutnine. 

Na Hrvaškem, od koder prihaja novi lastnik Panvite, se tega lotevajo povsem drugače. Ob prodaji portfelja agrobiznisa Fortenove z največjim slavonskim Beljem nehrvaški lastniki nimajo veliko možnosti. Neuradno se zaradi tega za oddajo ponudbe niso odločili v madžarskem Bonafarmu, ker Hrvati tako strateško pomembne prehrambne skupine ne bodo izpustili iz rok.

Kot vedno se o podrobnostih takšnih finančnih in še "kakšnih" transakcij dogovarjajo v ozadju. A v primeru Panvite ne moremo mimo rdeče niti, ki jo povezujejo kadri okoli SD. Nekdanji prvak te stranke, minister in danes državni sekretar Dejan Židan, je v času vodenja Panvite prisegal na slovensko. Sandi Češko pa je nekaj časa figuriral kot prvo gospodarsko ime Socialnih demokratov na zadnjih državnozborskih volitvah. Kljub težavam in bankrotu svojih podjetij združuje poslovne in lastniške moči tudi v portfelju podjetij Stjepana Oreškovića. 

V odsotnosti strategije vzpostavljanja močnih kmetijskih in prehrambnih stebrov tako lahko le poslušamo oglase "Naše nam paše". Medtem pa bomo tudi po dumpinških cenah uvažali pšenico in meso iz Madžarske, Poljske, Ukrajine ... Kam bo hrvaški lastnik Panvite usmerjal živilske lovke, bo pokazal čas. Gotovo si bodo dividende delili tudi hrvaški pokojninski skladi, ki ga strateško financirajo.