(KOMENTAR) P. S. Vatikan

"Slovenija ima s Svetim sedežem že tradicionalno prijateljske odnose in stalen dialog, kar potrjuje tudi današnji uradni obisk predsednice republike v Vatikanu," so po četrtkovi avdienci pri papežu priobčili v predsedničinem uradu. Iz Tiskovnega urada Svetega sedeža so po 25 minutah Nataše Pirc Musar in Frančiška javili, da so bili v pogovorih, ki so sledili na državnem tajništvu, kar je vatikanska vlada, izpostavljeni dobri odnosi med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo. Omenjena so bila, še piše v tem uradnem poročilu, tudi nekatera odprta vprašanja v odnosih med Cerkvijo in državo ter izpostavljen prispevek Katoliške cerkve k slovenski družbi. Tega dvojega v sporočilu iz urada predsednice ni. Niti besede. Toliko o drobnem tisku. O niansah. O poudarkih. O enosmernih ocenah. O vznesenih pridevkih. Potrudimo se spomniti še, kaj je bil o tradicionalnem dialogu Slovenija - Vatikan govoril predsednik vlade, ko je pred skoraj natanko dvema letoma romal v Rim. "Slovenija ocenjuje, da so odnosi prijateljski, med Slovenijo in Svetim sedežem poteka reden dialog," je tedaj rekel "človek dialoga", kakor se je opisal, Robert Golob.  

Ni zelo verjetno, in to ne samo spričo precej nerazvitega dialoga, vsaj vidnega, med predsedniškimi dvori, da bi si bila slovenska predsednica in premier razdelila zunanjo politiko na način, da šefinja države vsako leto obišče papeža in v centrali ene najstarejših diplomacij kliče k takojšnjemu miru na vseh vojnih žariščih, kar je, kakor vsak nastop za mir, vredno hvale, pomaga pa žal (še) nič. Realnost je, da iz svoje ne toliko izvršilne kot protokolarne funkcije predsednica republike (sama) skoraj ne more zapirati "odprtih vprašanj", ki so ji jih omenili na cerkveni strani Rima - za javnost jih, diplomatsko, niso našteli -, vlada v Ljubljani, ki to pristojnost ima, pa teh vprašanj že dolgo sploh ne odpira.

Ta teden smo v predsedniško palačo vprašali, ali predsednica pričakuje, da bodo njeni gostitelji podčrtali konkretna vprašanja med državama. In so jih! Odgovora nismo dobili. Da bi cerkvena stran rada utrdila tako imenovani vatikanski pravni sporazum, ki je zapuščina dialoške politike Janeza Drnovška pred več kot dvema desetletjema, je želja, daljša od enega, dveh, treh vladnih mandatov. Realnost je pa, da tako zelo malo, praktično nič dialoga vlade s Katoliško cerkvijo v Sloveniji kot zdaj še ni bilo. Kaj se je še zgodilo po Levica-vlada povednem rezanju višine državne udeležbe pri socialnih dajatvah verskih uslužbencev? Nič. Pardon, se je, svobodni poslanka in bivša ministrica, nebralki odločb ustavnega sodišča, sta nalili bizarnega vina v člen slovenske ustave o ločenosti države in verskih skupnosti tako, da je organizatorje minila volja do prireditve v izposojenih šolskih prostorih po šoli. Naprej. Cerkve, ki pač niso vse v uporabi za nedeljske maše, ampak so sakralna dediščina, ta država s finančnimi prispevki obremeni, kot da so industrijske hale. Naprej. Duhovna oskrba v ustanovah zaprtega tipa, če ne gre za vojsko, ki mora upoštevati natovske standarde, še vedno, po vseh teh letih, deluje v glavnem po principu dobre volje. In še je ne vedno dnevno urgentnih, a vztrajno odprtih zadev. Rim to ve, Ljubljana se dela, da ne ve.