(KOMENTAR) Podnebni optimizem še tli

Istočasno, ko je slovenska stroka predstavljala temperaturne in vodne rekorde prejšnjega leta ter strategije za to, da bi preprečili nadaljnje segrevanje sveta in Slovenije, je britanski The Guardian razkril dobro vest. Končno. EU je zabeležila največji padec emisij ogljikovega dioksida doslej, po analizi Centra za raziskave energije in čistega zraka (Crea) je zmanjšanje izpustov najstrmejši letni padec po letu 2020, ko so vlade zaprle tovarne in prizemljile lete, da bi ustavile širjenje covida-19.

Emisije ogljikovega dioksida so bile lani najnižje v zadnjih šestdesetih letih, in to kljub temu, da se je gospodarska rast v EU od takrat potrojila. Zakaj ta podatek? Ker je dokaz, da za preprečevanje podnebnih sprememb nikomur ni treba iti v jame in si ob ognju taliti masti za preživetje. Ker so v centru naračunali še, da so za padec izpustov zaslužne nove kapacitete obnovljivih virov energije, ki vendarle počasi zamenjujejo vire iz davno fosiliziranih organskih snovi, je vest toliko boljša. Nafta, premog in plin lahko kljub vnetim prepričevanjem o neprijetnostih zelenega prehoda ostanejo lepo pod zemljo, človeštvo zmore brez njih. In na ta vlak in to miselnost mora nujno čim prej preklopiti tudi Slovenija, če ne, nas bo v jame potisnilo podivjano podnebje. Verjetno ni treba poudarjati, da na grob način, ker - koliko poplav, kot so bile lanske, si lahko privošči Slovenija?

Naš mali geografski kolaž na prepihu med Sredozemljem, Alpami in celino se segreva dvakrat hitreje od globalnega povprečja in je zaradi svoje slikovitosti, ki jo tako radi prodajamo turistom, še bolj občutljiv kot nekateri drugi deli celine. Argument, da smo premajhni, da bi imeli vpliv, je huda hinavščina, saj k bilanci izpustov prispevamo čisto dovolj, ne nazadnje pa so okoljski ukrepi pomembni še zaradi vseh drugih vplivov tako na okolje kot na zdravje, pri čemer naj omenimo le izjemno onesnažen zrak v mestih. Sploh pa se čas izteka, medtem ko Slovenija počasi snuje svoje energetske načrte, naravnane na trenutne cilje, je namreč jasno, da se bodo ti povečali. Sloveniji nekako uspe loviti rep EU, in četudi je že pred več kot desetletjem imela urad za podnebne spremembe, je bil ta povsem politično ukinjen, mi pa ostajamo na repu po inštalirani moči obnovljivih virov, po prilagajanju na podnebne spremembe, znanosti o podnebju in prilagajanju.

Vse to nujno potrebujemo, podnebne spremembe imajo namreč še eno sila neprijetno lastnost - rekordi, v katere potiskajo vreme, tolčejo na prav vse strani. Če smo predlani komaj ušli vročinskim valom in suši, smo lani beležili rekordno namočenost države. Samo upamo lahko, da bo leto 2024 bolj milostno, a tega upanja je bolj malo. Je pa še upanje, kanček svetlobe iz tunela, ki sveti bolj prijazno prihodnost. Ukrepi  za manj izpustov delujejo, sicer s hitrostjo naftnega tankerja, a vendarle. Podnebni optimizem še tli.