(KOMENTAR) Pogajanja ali ofenziva

Boj se dni, ko se začne govoriti o premirju, kajti takrat bo orožje še glasnejše. Stari pregovor, tolikokrat uveljavljen v praksi v vojnah na Balkanu pred tremi desetletji, se potrjuje tudi v Ukrajini. Komaj je uradna Moskva pozdravila kitajski predlog o mirovnem posredovanju, ki ga je voditelj Kitajske XI Jingping v telefonskem pogovoru dal ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu, že je ruska vojska sprožila silovite nočne zračne napade na državo, na katero je pričela agresijo pred več kot 14 meseci. Dejanja generalov, ki pa nikakor niso ravnali na svojo roko, so preglasila politične floskule.

Dvom v kitajsko mirovno misijo, ki ga izraža Zahod, je po nedavnem Xijevem kar preveč prisrčnem obisku pri ruskem predsedniku Vladimirju Putinu vsekakor upravičen. Nobenega dvoma ni, da se želi uradni Peking tudi v luči nenehnih lastnih groženj Tajvanu v svetu kazati kot golob miru, toda kitajski mirovni predlog, ki ga je Xi predstavil, je tako napisan na kožo Putinu, da je sum v dobronamernost pekinške mirovne pobude realen. Ta predlog bi namreč potrdil ozemeljski status quo in zabetoniral rusko prevlado na polotoku Krim in v štirih ukrajinskih regijah, ki so se Ruski federaciji "prostovoljno" priključile po septembrskem referendumu. Tak mirovni sporazum bi, povedano preprosto, legitimiziral okupacijo, Putinu pa dal izgovor za skoraj dvesto tisoč mrtvih, ranjenih in zajetih ruskih vojakov.

Zato je tudi jasno, da ukrajinsko politično vodstvo z Zelenskim na čelu na takšen ali podoben sporazum ne bo, ne glede na številne žrtve med lastnimi vojaki in civilisti, nikdar pristalo. S tem bi si podpisalo politično smrtno obsodbo, če ne tudi dobesedne. Dosti bolj realna opcija je skorajšnji začetek ukrajinske spomladanske protiofenzive, ki jo napovedujejo od zime in za katero so zahodne sile - po mnenju Kijeva sicer ne v dovoljšnji meri - izurile in oborožile ukrajinsko vojsko. Generalni sekretar zveze Nato Jens Stoltenberg je zato komaj prikrito požugal ukrajinskemu političnemu vrhu, naj ne zahteva preveč, rekoč, da je Zahod izpolnil 98 odstotkov danih obljub. Nenehne prošnje oziroma zahteve iz Kijeva po vedno več se bodo slej ko prej odrazile v volilni podpori zahodnim voditeljem, ki je bo vse manj. Na to karto menda že dolgo stavi tudi Putin.

Da protiofenziva bo, je jasno, povsem neznano pa je, kdaj in predvsem kje na več kot tisoč kilometrov dolgi frontni liniji se bo začela. April, ki so ga kot nekakšen mesec D določili zahodni vojaški analitiki, je mimo, maj pa je, znano že iz druge svetovne vojne, zadnji čas za pričetek obsežne in dolgotrajnejše vojaške akcije, preden jesensko deževje spet spremeni ukrajinske širjave v neprevozna blatna polja. Ruska vojska, ki je že zdavnaj nehala sanjati obsežni osvajalski pohod, se pospešeno vkopava in pripravlja na obrambo okupiranega. Če bi se izkazalo, da tudi to - kljub še zmerajšnji vojaški premoči - ni dovolj, pa ima Putin v rokah aduta, ki ga potegne iz rokava zmeraj, ko je jezen - jedrsko orožje.

Ne, vojni v Ukrajini še zdaleč ni videti konca.