(KOMENTAR) Politika ni nikoli na počitnicah

Mediji in državljani smo preživeli poletje brez politike, politiki sami pa brez pretirane pozornosti z naše strani. Zadovoljili smo se z nepomembnostmi in trivialnostmi in z nestrpnim ugibanjem, kaj bo, ko bo tega kumaričnega premirja ali vsaj zatišja konec.

Novica poletja je bila napoved Karla Erjavca, da se bo vrnil v politiko. V pasji vročini ta morebitni comeback ni zelo odmeval. Pa bi morda moral. Vsaj kot simptom. Ker če se nekdanji voditelj penzionistične stranke res misli vrniti iz politične penzije, potem je jasno, da je v politiki res nekaj hudo narobe.​

Kratkoročni problemi aktualne vlade več​inoma niso novi. Zdravniška stavka se vleče že od zime in se je s Fidesovo zahtevo, da jih vlada vključi v pripravo zakonov, še zaostrila. Pri​čakujemo lahko, da bolj ko bodo pogajanja ostra, dlje bodo trajala. Če se bodo sploh pogajali. Kar zadeva kadrovske zadeve, bo kmalu spet na tapeti Emilija Stojmenova Duh. Že druge interpelacije morda ne bo preživela tako zlahka, saj jo koalicijski partnerici SD in Levica gledata vedno bolj postrani. Morda bo premier končno sprevidel, da se mu digitalno kraljico izplača žrtvovati za kakšnega bolj analognega tekača.

Robert Golob bo še naprej na prangerju KPK. Domnevamo lahko, da se ne bo pustil motiti pri delu - še manj pa v prostem času - in da se bo zadeva zanj iztekla brez posledic. Novejšega datuma je romska problematika. Tudi ta ni nič novega, vendar so jo doslej pometali pod preprogo. Vlada si zasluži pohvalo, da se bo problema sploh lotila. Pa bo pri tem uspešna? V samostojni Sloveniji nimamo izkušenj s socialnim inženiringom ali jih noč​emo imeti, ker jih povezujemo z nekdanjo Jugoslavijo. Ta je znala te reči urejati u​činkovito, četudi s trdo roko.

Prenova plačnega sistema v javnem sektorju se bo še nadaljevala. Ali vsaj govorjenje o prenovi. Ta tema ne bo omejena samo na jesen, ampak se bo vlekla do konca mandata Golobove vlade. In verjetno še čez. Kdorkoli že se bo potem s tem ukvarjal. To je namreč večna tema. Za vse čase in vse vlade.

Preveč prič​akovati od politične jeseni sicer nima nekega posebnega smisla. Bolj intrigantno - četudi nenapovedljivo - je to, kar se bo zgodilo v naslednjih dveh letih. Uspeh aktualne opozicije na naslednji volitvah ne bo odvisen samo od konsolidacije in kooperativnosti na desni, temveč tudi od možnih sprememb na levici. Če se v obstoječi Golobovi galaksiji ne bo nič spremenilo in če tudi na tej strani ne bo konsolidacije in kooperativnosti — seveda z novimi obrazi in v novih kombinacijah —, bo levica leta 2026 doživela neizogiben, brutalen poraz.

Če bo ostalo pri statusu quo, bo Levica izbrisana s političnega zemljevida. SD so bolj trdoživi, a že samo untergang Levice bo zadoščal za sesutje aktualne koalicije. Če ne bo priplavalo na površje nekaj novega. Kar zadeva desnico, lahko za za​četek odpišemo Anžeta Logarja. Iz njegove Platforme sodelovanja ne bo nič. Ali si je kriv sam ali pa je to manevrsko preprečil Janša, je v bistvu vseeno. Tako bo na desnici manj zmede. Ker desnica zmede ne mara. Malo verjetno je tudi, da se bosta SLS in Nova Slovenija združili. Narcizma majhnih razlik je v slovenskem strankarskem sistemu preveč. S sodelujočnostjo je ta problem laže premostiti. In to na desni znajo bolje kot na levi.

Komaj ​čakamo jesen. In potem nov ciklus letnih časov. Večno vračanje enakega, a nepredvidljivega.