(KOMENTAR) Še pet let cincanja z JEK2

Evropa se je zavezala umiku od fosilnih virov energije, hkrati tehnološki napredek prinaša vedno večje potrebe po električni energiji. S tem so nastale idealne okoliščine za jedrsko renesanso, ki je že v teku v več državah stare celine. Marsikje prinaša vnovičen obrat k nekoč že odpisanim jedrskim elektrarnam, ki lahko brez večjega proizvajanja toplogrednih plinov zagotovijo večje količine električne energije. Te bomo v prihodnosti potrebovali veliko, med drugim za ogrevanje domov s toplotnimi črpalkami, električne avtomobile in druge električne naprave, ki jih je v večini gospodinjstev vedno več.

To seveda ni edina možna usmeritev, nekatere države so se odločile za nasprotno pot - za nadaljevanje desetletja stare paradigme o opuščanju jedrske energije, saj menijo, da je uporaba jedrske tehnologije povezana s tveganji, cenovnimi ali varnostnimi, ki jih niso pripravljene sprejeti. Obe poti sta legitimni. V nekaterih državah se ljudstvo o tem izreka na referendumih, v drugih energetiko obravnavajo kot pomembno varnostno in strateško vprašanje, ki ga ni mogoče prepustiti vsakokratni volji volivcev. A večini primerov vladajoča politika v posamezni državi glede tega zastopa jasno stališče. Kako pa je v Sloveniji?

Še pred letom in pol v velikem delu slovenske politike in energetske stroke o tem ni bilo dileme: Slovenija potrebuje drugi blok jedrske elektrarne v Krškem. Takšno stališče je takrat zagovarjalo tudi domače gospodarstvo in ga zagovarja še danes. A odkar je lani oblast prevzela vlada Roberta Goloba, sicer energetskega strokovnjaka, projekt visi v zraku. Na vlado letijo tudi očitki o namernem zavlačevanju projekta. Sama se zato trudi, da bi javnosti prikazala nasprotno - svoj proaktivni pristop k izvedbi projekta. S tem namenom je javnost vsakih nekaj mesecev seznanjena z "napredkom", od tega, da je bil imenovan poseben državni sekretar za koordinacijo projekta, do organiziranja posebne delovne skupine v ta namen. Hkrati je javnost ob predstavitvi teh aktivnosti vsakič seznanjena še z dejstvom, da izvedba projekta zaradi tega ni še nič bliže, kvečjemu so najavljene letnice vedno bolj oddaljene. Domnevno vse za to, da bi lahko vlada o tem sprejela pravilno odločitev, ampak ne v bližnji prihodnosti, temveč šele čez štiri ali pet let! Do leta 2028 bomo torej čakali, da bo vlada sprejela odločitev. Pri tem obstaja možnost, da bo vlada, če jo bodo seveda takrat še vodili isti protagonisti, čez pet let ugotovila, da se projekt ne izplača. Če pa bo projekt potrdila, bodo morali to potrditi še državljani na referendumu. Po eni strani torej slišimo, da se še nobena vlada ni tako zavzeto lotila projekta JEK2, po drugi strani pa se zdi, da pred projekt še nikoli ni bilo postavljenih toliko ovir.

Vladna pojasnila se sicer slišijo razumno: treba je preveriti vse dejavnike pred sprejetjem tako pomembne odločitve, da ne bi na koncu projekta zrušilo kakšno naravovarstveno društvo. Treba je preveriti, ali ne bi glede na okoliščine potrebovali večje elektrarne ... A težava je v tem, da ves ta čas projekt pripravljajo isti ljudje. A si torej teh vprašanj niso postavljali že zadnjih nekaj let, da si jih bodo zdaj še naslednjih pet?