Ruski predsednik Vladimir Putin je v svojem dolgem govoru na letnem zasedanju debatnega kluba Valdaj pretekli mesec poskušal predstaviti svoj pogled na svet. Dolgovezil je o globalni "manjšini", ki spodkopava ambicije "večine", in nas hotel prepričati, da je Rusija del te večine. A ko je Rusija jeseni na vrhu ZN o prihodnosti poskušala spodkopati vzpostavitev pakta o prihodnosti, so ji države globalnega juga to preprečile.
Med svojim nastopom je Putin težko skrival dejstvo, da bi se v resnici rad le izognil "strateškemu porazu" v Ukrajini. A Rusija je dejansko že doživela strateški poraz, vendar zanj nista odgovorna niti Zahod niti Ukrajina, ampak kar Putin sam. Njegove kratkovidne in uničujoče politike so v zadnjih dveh desetletjih Ukrajino prisilile, da se je za podporo in solidarnost obrnila na Zahod.
Eno prvih napak je Putin storil po ukrajinskih predsedniških volitvah leta 2004, ko je poskušal izbrati zmagovalca, s čimer je sprožil oranžno revolucijo, po zaslugi katere se je na položaj ukrajinskega predsednika zavihtel zmerni, nekdanji centralni bančnik Viktor Juščenko. Od takrat poskuša Putin uveljavljati svoj vpliv v tej državi.
Toda vzorec je jasen: ta Kremljeva prizadevanja so se vsakič izjalovila in so še okrepila odločnost Ukrajincev, da se povežejo z Zahodom. V nasprotju s trditvami nekaterih zahodnih komentatorjev in kremeljskih propagandistov pri tem nikoli ni šlo za nobeno zlo zaroto, katere del je bilo širjenje Zahoda na vzhod. Ukrajinci so sami naredili vse strateške korake, ki so bili odraz Putinovih poskusov omejevanja njihove suverenosti.
Leta 2008 predlogi za sprejem Ukrajine v Nato niso bili deležni zadostne podpore, tej ideji sta tedaj nasprotovali tudi Francija in Nemčija. Ukrajina je upoštevala namig in leta 2010 ponovno potrdila svoj status nevtralne države, da bi se obvarovala pred Putinom.
Toda leta 2013 se je situacija spet spremenila, ko je Putin od proruskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča zahteval, naj zavrne pridružitveni sporazum z EU. Tesnejše trgovinske vezi z Evropo bi okrepile ukrajinsko gospodarstvo in zajezile korupcijo, saj bi se morala Ukrajina prilagoditi zakonskim normam EU. Toda Janukovič je v zameno za 15 milijard dolarjev ruske pomoči in nižje cene plina ugodil Putinovim zahtevam in odstopil od sporazuma. Ukrajinci so se odzvali tako, da so preplavili ulice, s čimer se je začela majdanska vstaja, Janukovič pa je sredi noči zbežal v Rusijo.
Putin je s svojim odzivom jasno pokazal, kakšni so njegovi nameni. Na Krim, ki je del Ukrajine od leta 1954, je poslal "male zelene može", pripadnike ruske specialne enote v uniformah brez indentifikacijskih oznak, ter ga nato nezakonito priključil Rusiji. Ukrajincem ni preostalo drugega, kot da se odrečejo svoji nevtralnosti, zaprosijo za članstvo v Natu in si prizadevajo za podpis sporazuma z EU. Poleg tega je Nato, ki se je prav tako počutil ogroženega ob Putinovem predrznem prisvajanju ozemelj, prvič napotil svoje enote v svoje vzhodnoevropske članice.
To so bili povsem razumljivi odzivi na Putinovo agresijo. Tudi tokrat Zahod ni poskušal Rusiji zadati strateškega poraza; Putin je bil sam odgovoren zanj. Na začetku 20. let 21. stoletja, ko se je Ukrajina še bolj zbližala z Zahodom, je spoznal strašljive posledice svojih napak in se odločil temu enkrat za vselej narediti konec. Cilj njegove invazije je bil bodisi spremeniti Ukrajino v rusko satrapijo, podobno Belorusiji, bodisi jo povsem izbrisati s svetovnega zemljevida.
Kmalu je postalo očitno, da je Putin spet napačno ocenil situacijo. Menil je, da bo lahko s hitro "posebno operacijo" strmoglavil administracijo ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega in v Kijevu vzpostavil Kremlju naklonjeni režim. A njegove sile so se soočile z odločnim narodom in niso bile pripravljene na spopad z njim. Skoraj tri leta pozneje Rusija nadzira le približno 10 odstotkov več ozemlja Ukrajine kot leta 2014, ko si je prilastila 7 odstotkov njenega ozemlja. To je obžalovanja vreden izplen, še posebej če upoštevamo, da so zasedena ozemlja v glavnem uničena in da na njih živi kar polovica prebivalcev manj kot pred letom 2014.
Putinov cilj je še vedno prevzeti popolni nadzor nad Ukrajino in obnoviti ruski imperij. A ta njegova prizadevanja bodo spodletela. Čeprav so boljševiki po ruski državljanski vojni na začetku 20. let 20. stoletja ponovno prevzeli nadzor nad Ukrajino, je bilo tudi Vladimirju Leninu jasno, da je Ukrajina ločena politična entiteta in da mora to tudi ostati. In medtem ko je Putin to Leninovo prepričanje zavrnil kot hudo napako, je prav Josip Stalin poskrbel, da je Ukrajina kot samostojna država postala članica Združenih narodov.
Ker Putin nadaljuje svojo vojno, bo število žrtev še naprej naraščalo, verjetno bo na teden življenje izgubilo tudi deset tisoč ljudi. Toda edini neizogibni rezultat tega njegovega nesrečnega podviga je sovraštvo Ukrajincev do Rusije. To bo imelo dolgotrajne posledice in že zdaj pomeni velik strateški poraz za Rusijo. Odgovornost za situacijo se začne in konča pri Putinu. Zahod ne bi mogel nikoli doseči, kar je dosegel Putin - popolno odtujitev Ukrajine od Rusije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
