(KOMENTAR) Trpko nazadovanje

Naplavine poplav so v eni od svojih uničujočih posledic tudi prebujene usedline težke industrijske zapuščine, z nevarnim svincem, kadmijem in cinkom zaznamovanega življenja ljudi v Mežiški dolini. Čeprav žal niso presenečenje, celoviti rezultati analiz težkih kovin, tako v vzorcih mulja kot zemljine oziroma prvotnih tal v porečju Meže, vseeno ne padejo manj težko. Pričakovani udarec ne boli nič manj.

Starejši Korošci še bolje od tistih, ki smo zadnji dve desetletji spremljali potek okoljske sanacije zgornje Mežiške doline in njen napredek, razumejo, kako boleč je nenadni padec nazaj v trdo preteklost. Industrijski Žerjav je bil z razlogom opredeljen za degradirano območje, in po dolgi dobi, ko se je te oznake vendarle otresal, se ta spet lepi nanj - k sreči ne buta kot devastirana dolina smrti, a temačna vseeno je. Ne le, da je besneča Meža spodjedla tla in na plano izruvala iz globin pritajeni svinec, zarila je še dlje, se prerila na nove terene, čeprav niti težke kovine v tleh na Prevaljah in Ravnah tudi niso ravno poplavno odkritje. Skupil jo je tudi Dravograd, deloma se onesnaženje kaže v nadaljnjem porečju Drave, svoj skriti obraz je manj, a vendarle odstrla tudi Savinja na območju Celja.

Pretresljiva je nova spodjedena, makadamska realnost. V njej (pitne) vode ni dovolj, prah, onesnažen s težkimi kovinami, ki se dviguje z razritih cest, pa terja stalno mokrenje površin. Nazadovanje je resnično trpko: gradnja vodovoda, pogledovanje proti hladnejšim dnem ob skrbi, kaj bo s plinovodom. Številne osebne stiske, ki jih lajšajo vsaj podpora prostovoljcev in prve denarne oblike pomoči, so zdaleč od premoščenih. Obup v lokalnih skupnostih je razumljiv, vsak dan se tolčejo po okoliških hribovitih kolovozih in upajo na premik na glavne ceste.

A vendarle: naravi dolgoživih težkih kovin do neke mere kljubuje vsaj nepopustljiva narava ljudi, ki upravičeno terjajo sanacijo. Vse le ni uničeno, porečejo Korošci, da se le oprimejo drobcev optimizma. In res je: k sreči, na primer, niso prav vsa dvorišča vrtcev in šol spet onesnažena. Veliko, tudi mlajših staršev otrok, ki so upoštevali napotke NIJZ in že uspešno kljubovali tveganjem za zdravje, se je naučilo (so)bivanja s svincem. To so ponazorili tudi občutno nižji deleži svinca v krvi triletnikov. Ukrepi asfaltiranja cest, zajezitve prašenja, konkretni koraki, tudi varni vrtovi so učinkovali. Če ne drugega, so vsaj napotki na dlani. Ni pričakovati hude vneme razščiščevanja preteklosti (niti sedanjosti) industrije, zlasti ne TAB Mežica, ki seveda (ne prvič) poudarja, da ni pravni naslednik rudnika in ga stari akumulatorji pač ne zadevajo. A vendar je prav zdaj ob nujni izdatni in takojšnji podpori vlade, tudi z umestitvijo v zakon o obnovi, nujno, da se v novem krogu sanacijskega programa nekaj stvari le preseka. Recimo uredi tudi halde; na tej točki se je namreč zataknilo zaradi raznih (tudi kapitalskih) interesov, v katere se pač ne dreza. Odlašati ne kaže niti z odločitvijo, kam z muljem. Ni časa za oklevanja niti besedičenja, še manj za politični populizem in oportunizem. Šteje prav vsak stroj na terenu za odpravo posledic - in že v teh, povsem praktičnih oblikah se bo hitro izkazalo, ali je mogoče res računati na konkretno in učinkovito pomoč države.