Rok Kajzer
Če se ne pojaviš, se postavi vprašanje, kje si. Če se, ne gre mimo opazke, da to delaš zgolj zaradi nabiranja točk in fototermina. Dilema, stara kot politična obrt. In ker je tako stara, bi pričakovali, da jo izkušeni politiki, kakršni koli so že njihovi nameni, obvladajo. Da vedo, da njihove humanitarne geste javnost pač ne bo kupila, če se bodo fotografije "zaskrbljenega in pomoči nudečega" takoj pojavile na socialnih omrežjih.
Politiki, predvsem opozicijski, so znova pogrnili na tem testu. Vladajoči se vsaj niso pretvarjali. Predsednice nismo videli do kolen v blatu, tudi predsednika vlade in obrambnega ministra ne. Kar bi jim lahko celo zamerili in jih tudi obsojali, a ne nazadnje je njihova naloga ob takšni katastrofi predvsem politična. Da se iz prve roke prepričajo, kje lahko oblast poskrbi za kratkoročne, predvsem pa dolgoročne ukrepe. Slike premierja v gumijastih škornjih in z lopato nihče ne bi "kupil", niti v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.
Vodja opozicije pa je, denimo, na tem testu padel, še preden je sploh poprijel za lopato. Mreža njegovih strankarskih medijev, izpostavljenih politikov in čete spletnih trolov so, med tem ko je govoril o nujnem povezovanju, sodelovanju in da je treba ob takšnih dogodkih strankarske interese potisniti na stran, svinjala po spletu. Diskreditirala, lagala, besnela, manipulirala, na dan potegnila celo zakon o vodi ... Pa pri tem pozabila omeniti, da je njihova vlada ukinila urad za podnebne spremembe, da je z vsemi sredstvi napadla okoljsko zakonodajo, povrh vsega pa še "podnebni denar" preusmerjala v investicije v korist lastnega ministra.
Velik si, ko ti ni mar ne za objektiv, ne za kamero, ne za socialna omrežja
Gospoda, žrtvam poplav ni mar za vas, za vaše računice, za zakone, za vlado, za vaše politično živo blato. Reševali so življenja, svoje hiše, podjetja, mostove, ceste, sosede, prijatelje. Tudi zato se zelo slabemu občutku ni dalo izogniti, ko so se opozicijski strankarski možje pojavili v gumijastih škornjih in oblatenih oblačilih - nekateri celo v družbi pripadnikov skrajne desnice - in svojo prisotnost na terenu ovekovečili s fotografijami, nemudoma posredovanimi na omrežja. Zdaj bi že lahko vedeli, da je pravo poslanstvo pomoči potrebnim v tem, da nisi viden. Da, če ljudem (za)res želiš pomagati, to narediš zanje (in za svojo dušo). Velik si, ko ti ni mar ne za objektiv fotoaparata, ne za kamero, ne za socialna omrežja. V trenutku, ko to pravilo prekršiš, pa je jasno, da si tam zaradi piara.
Še bolj perverzno je, ko se z lopato pred objektivom pojavi človek, ki velik del svoje politične prezence gradi na zatrjevanju, da so podnebne spremembe laž in levičarska zarota. Je svoje teorije zarote in pripovedke, da prihaja ledena doba, razlagal tudi tistim, ki so jim prav te spremembe ustavile in spremenile življenje? Upamo, da ne.
Ker te poplave in drugi izredni naravni dogodki niso ne prvi in tudi zadnji ne, je prav, da namesto z lopatami pomagajo krepiti odpornost države ob napovedujočih se podobnih katastrofah. Za začetek s sodelovanjem v parlamentu. Z mislijo na dobrobit državljanov, ne pa na razne vizjakovske interese.
