(KOMENTAR) V čakalnici

Kmalu bo leto dni od poplav, slovenske reke, še sploh ljudje, ki živijo z njimi, pa so kot pacient s kupom napotnic, a brez prave diagnoze in specialista. Večno v čakalnicah, s posegom tu, žilno opornico tam, morda kako rentgensko sliko in nekaj termini pri specialistih, ki bodo najverjetneje odpovedani ali zamaknjeni. Vsi vedo, da je pacient bolan, nihče pa, kje in kako zelo. Ljudje ob rekah vedo le, da je kljub silnim milijonom, ki so se stekli v ukrepe, opravljene brez prave diagnoze, stanje še vedno pretežno ogrožajoče, projekti pa stojijo oziroma jih sploh še ni. In pacienti so spet - v čakalnici, brez terapije. Vsaj celostne ne.

V trenutkih poplavne groze so upanje vlivali ljudje, ki so hiteli na pomoč, krizni štabi, vojska in seveda težka mehanizacija, bila je izjemna urgenca, zavrtel se je edini možni mehanizem za vzpostavitev vsaj približno normalnega življenja. Nato se je začelo - letel je minister, ki je bil resda ne preveč markanten, a zagotovo boljši "terenec", kot je zdaj "salonec", še danes pa ni popolnoma jasno, zakaj je moral oditi, še najbolj verjetno je, da zato, da so "letele glave". V doline ob rekah se je stekal denar, veliko denarja, kar so mnogi župani tudi jasno povedali - denar je, ni pa načrta, ljudi, mehanizacije ... pa tudi ne diagnoze in terapije. Na podlago desetletij zanemarjanja vodarstva in vodarske stroke je v tem vakuumu najbolje operiral najmočnejši in najiznajdljivejši, zacvetela je županokracija. Opozorila, da reka ni razkosana na občine, ter da je prostorsko (ne)načrtovanje desetletja meter po meter iztiskalo reke v kanale - ne le z pozidavami, obrtnimi conami, ličnimi spalnimi naselji in trgovskimi centri, cestami, tudi kmetje, ki se tako zelo borijo za kmetijsko zemljo in samooskrbo (s koruzo!), bi lahko kdaj pogledali v ogledalo in ugotovili, da z oranjem v reko ogrožajo veliko več njiv, hiš in ljudi od tistih nekaj metrov njiv, ki jih pridobijo v pasu ob reki, so letela v prazno. In najhujše, posegi so marsikje sekali reke na občinske ali kakšne druge koščke brez pretirane solidarnosti ali razmisleka.

Kako se obnese tako sekljanje rek na občinske meje, lahko vidimo v vojni plovnih odlokov na Soči, le da so tam zaradi županokracije ob nekaj cvenka, drugje lahko gre za preživetje in življenja, da o naravi ne govorimo. Pa ne gre za ribico, hroščka ali polžka, kot radi zadnje čase radi ponavljajo samooklicani borci za zdravo pamet (beri: borci za koncerte) banalizirajo naravovarstvo, gre za cele ekosisteme, ki jih je zradiral beton ali "kamnomet" in so izgubili še tiste nekaj samoregulacije, kar je je ostalo. Rečni sistem je pač tak, da bolj ko ga dušiš na enem koncu, večjo moč dobi na drugem, lahko tudi tako, da se spodnja vas sploh ne more več braniti. Ko govorimo ekosistemih, pa je lep primer Pesnica, kjer smo v kmetijski nižinski krajini pridelali še uničeno smrdečo tvar, kot je recimo reka Pesnica.

Sanacija se šele začenja, miri država in obljublja celosten in učinkovit pristop k upravljanju voda. To je obljubilo že nekaj vlad. Pa je pacient še kar v čakalnici in čaka na nov kolaps.