(KOMENTAR) Visoka družba

Joc Pečečnik je bil snubljen za nakup Mure, še preden je ta leta 2009 šla v načrtovan stečaj, vedo povedati dobri poznavalci, a na njegova vrata takrat zagotovo ni potrkal Milan Mörec, s katerim sta postala družbenika v podjetju Moda Mi&Lan. Pečečnika je k naložbi nagovarjal nekdo drug iz pomembnejših vrst podjetja, vendar se ta za tekstilno podjetje, ki je takrat še imelo zveneče ime, ni ogrel. Zakaj je Pečečnik zdaj postal rešitelj Mode Mi&Lan? Nedvomno sta Pečečnik in Mörec že pred petnajstimi leti vedela drug za drugega, čeprav si nista bila blizu, tako da samo poznanstvo ne pojasnjuje, zakaj je Pečečnik s 600 tisoč evri prišel v Gornje Petrovce. Razumljivo pa je, da zdaj pomaga novemu družbeniku z iskanjem pravnega zastopnika. Nad Mörcem namreč visijo kazenske ovadbe, za katere ni znano, ali izvirajo samo iz kršitev delovnopravne zakonodaje v zadnjih letih poslovanja Mode Mi&Lan.

Kot je že znano, je investicijska družba Elektronček, ki je del imperija Joca Pečečnika, prevzela 80-odstotni delež v podjetju Moda Mi&Lan, dozdajšnjemu lastniku ostaja 20 odstotkov. Vpis v sodni register tudi razkriva, da je bila nova družbeniška pogodba sklenjena 7. julija in da bosta gornjepetrovsko tekstilno podjetje odslej vodila dva direktorja, ob novodobnem menedžerju Marku Hozjanu, ki ponuja na trgu storitve poslovnega svetovanja in je tudi soustanovitelj več novonastalih podjetij, še Rok Uhan. Gre za specialista za finance in že nekaj let tesnega sodelavca Pečečnika. To daje zgodbi o prevzemu neko drugo težo. Prav vključenost Uhana v poslovodstvo Mode Mi&Lan še z drugega zornega kota osvetljuje uganko, zakaj se je Pečečnik sploh odločil reševati podjetje, ki je bilo tik pred tem, da konča v stečaju. Aktivacija specialista za finance gotovo ne pritrjuje tezi, da je v ozadju zgolj pripravljenost pomagati, če te pomoči ni hotela ponuditi država, torej dobrohotnost in človekoljubnost.

Če ne gre za to, v čem potem vlagatelj vidi priložnost za ustvarjanje posla? Vsekakor se v ozadju plete drugačna zgodba od običajnih poslovnih modelov za ustvarjanje dobička. Kajti tekstilna dejavnost zaradi visokih stroškov dela ni dobičkonosna in se ji ne obeta razcvet niti v prihodnje, gornjepetrovsko podjetje tudi ne zaposluje veliko visoko usposobljenega in mladega kadra, s katerim bi lahko poslovodstvo načrtovalo neki poslovni preboj, prav tako nima v lasti nepremičnin, s prodajo katerih bi se dalo iztržiti več, kot je znašal Pečečnikov vložek v podjetje. Edino, na kar je še mogoče pomisliti, je, da gre za uprizarjanje zgodbe o feniksu, eksperiment, kakršnega si lahko privošči človek z veliko denarja, ki je s podjetnostjo in drznostjo v poslovnem svetu že dosegel več, kot si kdo sploh upa sanjati. Zdaj, ko so osvojeni vrhovi v Združenih državah Amerike, ima čas, da se z ekipo loti še nekaterih projektov v Sloveniji. Visoka družba, v kateri se giblje Pečečnik, poslovne priložnosti, povezane s tem svetom na eni strani, in sposobnosti posameznikov iz domačega okolja na drugi, ki bi se lahko z utiranjem poti uspešno prebili v te kroge, pa so morda ključ za rešitev uganke, zakaj se je v Pečečnikovih globalnih zgodbah znašlo tudi neko povsem obrobno podeželsko podjetje z Goričkega.