Milijoni za vrtec, ki jih ni

Da povišanje cen vrtcev ne sme pasti na pleča staršev, da naj breme plačil vrtčevskega varstva v celoti prevzame država, pa tudi, da so naložbe v otroke najpomembnejše, najbolj dolgoročne in da noben otrok ne sme biti prikrajšan, slišimo iz političnih vrst, odkar je jasno, da bo v seriji podražitev neizbežen še dvig cen vrtcev. Občine in vodstva vrtcev oziroma šol preračunavajo, občinski svetniki pa že tehtajo predložene povišane cene, ki jih tako ali drugače morajo potrditi, četudi so še sami nedavno v predvolilnih zagotovilih izpostavljali skrb za mlade družine in otroke in na čelu z župani napovedovali občinske politike, prijazne mladim. Občine se pritožujejo, kaj jim je naprtila vlada in da nimajo denarja. Že videne politike uveljavljanja ukrepov na državni ravni po principu, kot da je ta ločena od lokalne ravni, v katero sicer pogosto ne vidi, ali pa se ji zdi, da je v lokalnem okolju še zalog in rezerv.

Potem ko je vlada utemeljeno zvišala plače podplačanim zaposlenim v vrtcih, ne pa tudi zagotovila državnega denarja za ta dvig, so se oglasili v SD. Predlagajo sistem brezplačnega predšolskega varstva in prenos financiranja z lokalne na državno raven. Hkrati so spomnili, da vprašanje brezplačnih vrtcev tako ali tako "rešuje" koalicijska pogodba. Nakar se je oglasil minister za delo Luka Mesec z osebnim strinjanjem za brezplačni vrtec, a da morajo za tak predlog najprej pregledati številke. Te pa, tako Mesec, kažejo, da bi morali v državnem proračunu najti dodatnih 200 milijonov evrov. A jih nimajo. To je približno toliko denarja, kot morajo na letni ravni skupno za varstvo otrok v vrtcih zagotoviti starši. Tudi oni teh milijonov evrov nimajo, a nimajo izbire. Položnico za vrtec pač morajo plačati, bi lahko mirno zaključili - sploh če sledimo rahlo populistični retoriki, ki prežema izraze povečane skrbi za dobro(bit) otrok.

Vrtec je od nekdaj eden največjih stroškov družinskih proračunov, še zlasti za starše s povprečnimi prihodki, še posebno za tiste, ki nimajo na voljo drugih oblik varstva v času, ko so trendi v dolgih delovnikih ali delu na izmene vse manj v prid preživljanju časa z otroki in potrebe po organiziranem varstvu zato večje. Dobro je, da so otroci socializirani v vrtcih z dobrimi, kakovostnimi programi in seveda tudi dobrimi vzgojitelji.

Pravzaprav smo soočeni s kar nena(va)dnimi spoznanji koalicijskih partnerjev, ki iz dneva v dan trčijo ob učinke lastnih odločitev ali podpor odločitvam v vladi. Vsako dejanje ima posledice in dobro je videti in domisliti kak korak naprej. Pa tudi nazaj. Preprosto je izreči všečno predvolilno zavezo ali jo zapisati v koalicijsko pogodbo. Zdaj so preve(t)rili vsaj iztočnice za nadaljnje pogovore o proračunih in reformah, takoj pa bodo usklajevali otroške dodatke z inflacijo in povečevali prage za socialne transferje. Naslavljanje financiranja vrtcev in ukrepov, ki vključujejo olajšave za otroke, je v politiki pogosto, ker nagovori mnoge. Učinkovalo je v preteklih desnih vladah (recimo brezplačni vrtec za enega otroka ob hkratni vključitvi dveh). Vprašanje pa je, koliko je v sedanjih okoliščinah brezplačni vrtec realen, pa naj je to zaveza ali ne.