Razprodaja dediščine

V dneh, ko se Maribor pripravlja na največji štajerski praznik, na dan, ko se mošt spremeni v vino, nihče zares ne razmišlja, da se prav zdaj prodaja ena največjih in najstarejših klasičnih vinskih kleti v Evropi. Prodaja se Vinagova klet, ki je v preteklosti tudi omogočila, da so Mariborčani sploh lahko kje martinovali, saj se je na pobudo Vinaga in tedanje Zveze zadrug 11. novembra 1985 na Trgu svobode odvilo prvo množično martinovanje, kot ga poznamo še danes.
Nekoč pomembna vinarska družba je v stečaju in stečajni upravitelj po neuspešnih prodajah celega poslovnega kompleksa tokrat prvič lahko prodaja (zbira ponudbe) samostojno vinsko klet v središču mesta, ki piše zgodovino od leta 1847, ko je Alojz pl. Kriehuber zgradil stanovanjsko hišo z vinsko kletjo. Občina pravi, da ponudbe za nakup še ne bo oddala. Verjetno špekulirajo, ali ne bo nihče izkazal interesa za nakup ali pa bodo ponujene cene tako nizke, da za upnike in stečajnega upravitelja ne bodo sprejemljive in bo izveden ponovni krog prodaje. Stečajni upravitelj je v preteklosti že napovedal, da razmišlja, da bo v primeru sprejemljive kupnine, s katero se ne bi strinjali ločitveni upniki, vinsko klet izročil upniku, torej avstrijski banki.
Morebitni kupec ni zavezan k ohranitvi vsebine v kleti. Ta mariborski turistični biser ni zaščiten kot spomenik lokalnega pomena. Kako so varovani podzemni rovi? Tloris? Kdo in na kakšnih pravnih podlagah bi sploh lahko ukrepal, če bi v kleti nastali posegi, ki na zunanji videz ne bi vplivali, vinska klet pa bi po kakšnem bizarnem scenariju postala garažna hiša? Koliko status dediščine varuje notranjost kleti? Ne kaj veliko. Zaščitena ni niti premična oprema, ki je tudi naprodaj. Tudi betonska cisterna iz leta 1890 in leseni sodi, ki so izdelani iz najkakovostnejšega slavonskega hrasta. Ti, ko so razrezani, so neprecenljiva razstavljena dekoracija po hišah. Spomnimo, da so pred leti razrezali prvi sod in jeklo cisterne prodali kot odpadno kovino.
Kaj torej storiti s kletjo? Nekaj je že skoraj povsem jasno. V starem mestnem jedru najbrž nikoli več ne bo proizvodne vinske kleti takšnega obsega kot nekoč. Je pa lahko zasebnik boljši lastnik kot občina ali država, če ima vizijo in odnos do kulturne dediščine. To ne nazadnje dokazuje tudi Postojnska jama, ki pod zasebnikom doživlja razcvet. Potreben je torej lastnik z vizijo, ki bo vsaj v delu kleti ohranil spomin na vinarske čase in bo v njej na jesen spet – pa čeprav le za vzorec - zadišalo po moštu. In to uredil z restavracijo, muzejskim delom, prostorom za družabne prireditve za nekaj sto ljudi. Kakorkoli že – vložiti v nakup javna sredstva brez jasne vizije je res nesmiselno. Res pa je še nekaj. Klet – četudi ne bo zanimala nikogar, potrebuje vzdrževanje, sicer se lahko zgodi, da bo kje preperela kakšna kovinska traverza in bo del ulice končal tam, kjer je nekoč zorelo vino. In ve se, čigava skrb bo tedaj to ...