Sanja Verovnik
Mini hiše, v svetu bolj znane kot tiny house, so v zadnjih letih zaradi finančne dostopnosti in spremenjenega načina bivanja vedno bolj priljubljene. Zanimanje po njih se je od izbruha ekonomske krize povečalo, največji interes za bivanje na manjši kvadraturi pa je v Ameriki in Avstraliji. V Evropo se je ta trend razširil šele pred nekaj leti, kljub temu pa porasta števila tovrstnih objektov v Sloveniji ni zaznati, ugotavlja arhitektka in projektantka Katarina Šauperl iz podjetja OS arhitektura. Ocenjuje, da tovrstno bivanje pri nas vzbuja več pozornosti pri mlajših kot pri starejših, kar pa je, kot še poudari, povsem razumljivo, saj je življenje v mini hišah najpogosteje povezano z nekoliko drugačnim bivalnim ugodjem - s plezanjem po stopniščnih lestvah, v spalnem delu običajno ni stojne višine, prehodi so ozki, kopalnica utesnjena ...
Mogoče jih je tudi prestavljati
Ločimo dva tipa mini hiš. Lahko so mobilne, torej na kolesih, ali stacionarne, umeščene direktno na temeljno površino. Prve niso vezane le na eno lokacijo in so primerne za vse tiste, ki živijo drugače oziroma uživajo v spremembi okolja. Druge so običajno montažne in so primerne za bolj ustaljen tip ljudi. Sicer pa imajo mini hiše po besedah Šauperlove vse, kar premorejo velike. Tudi nekaj prednosti: od mobilnosti, če gre za hiško na kolesih, trajnosti, modularne montaže, ekoloških materialov do samooskrbe in energetske učinkovitosti. V prid bivanja na nekaj kvadratnih metrih so seveda nizki stroški vzdrževanja in ogrevanja, še doda arhitektka.
70-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na prebivalca v primerjavi s klasično hišo lahko prinese bivanje v mini hiši, kažejo raziskave
Načrtna zasnova prostora majhne hiše je izrednega pomena. Zaradi omejene in manjše kvadrature je potrebno vsa bivalna področja klasične hiše skrčiti na manjši tloris, kar je za arhitekta tudi svojevrsten izziv glede opremljanja prostorov. Tako je kuhinjo, jedilnico, pisarno, dnevni prostor, kopalnico in spalnico treba umestiti na deset do največ 20 kvadratnih metrov bivalne površine. Kljub temu Katarina Šauperl, ki se je tudi sama lotila zasnove mini hiše, pove, da opremljanje tovrstnih objektov ponuja popolnoma enako svobodo, kot če bi se lotili opremljanja hiše klasične velikosti. Razlika je zgolj v tem, nadaljuje sogovornica, da pride v primeru mini hiše veliko bolj do izraza ustrezno izbrana in premišljeno postavljena oprema, saj v stanovanju preprosto ni prostora za nepotrebne stvari. "Največji arhitekturni izziv pri zasnovi omenjenega objekta je, da moraš vse, kar imajo velike hiše, spraviti na majhno kvadraturo in uporabniku omogočiti povsem normalno bivanje. En prostor ima tako ponavadi več funkcij. Čez dan je na primer dnevni del, kjer je pisarna tudi kuhinja in jedilnica, ponoči pa ta prostor prevzeme vlogo spalnice. Multifunkcionalna mora biti seveda tudi oprema, ves čas se mora prilagajati namembnosti prostora, hkrati pa mora omogočati, da jo enostavno in hitro zložimo in preuredimo," pojasni sogovornica.
Brez terase ne gre
Prav zaradi utesnjenosti notranjih bivalnih prostorov imajo najpomembnejšo vlogo pri mini hišah zunanji bivalni prostori - na primer velika pokrita terasa, ki po besedah Katarine Šauperl omogoča, da se del vsakdanjega življenja od pomladi do jeseni seli iz hiše na zrak v neokrnjeno naravo. Če primerjamo z isto velikim stanovanjem v bloku, je prednost zagotovo na strani mini hiše, ker imamo v njej, tako arhitektka, več zasebnosti, hkrati pa tudi več stika z okolico oziroma naravo ter s tem občutek večje svobode. Hkrati pa imamo tudi svoj košček zemlje, ki jo obdelujemo, česar v bloku, razen v primeru atrijskega stanovanja, seveda nimamo, opozori Šauperlova.
In vendarle, kljub številnim prednostim mini hiš arhitektka pravi, da bi, če bi morala izbirati, v ospredje postavila klasično hišo z bivalno površino približno 50 kvadratnih metrov. Takšna kvadratura je namreč po njenih besedah primerna za ureditev vseh potrebnih in tudi dovolj velikih prostorov, ki jih lahko uporabljajo tudi osebe, ki so delno gibalno ovirane. "Tukaj imam v mislih predvsem starejše ljudi, ki težje uporabljajo stopniščne lestve, ali pa postelje, ki niso dostopne z obeh strani," poudari sogovornica. Tako so tiny houses, pravi, resnično bolj primerne za ljudi, ki jim je blizu preprosto in avanturistično življenje.
Kaj narekuje zakonodaja?
"Težko bi rekla, da je izbira mini hiše cenejša," opozori Šauperlova, ki pravi, da je končni znesek gradnje mini hiše nižji zato, ker je tudi njena bivalna površina manjša. Za izgradnjo takšne hiške prav tako kot za večjo hišo potrebujemo zemljiško parcelo, ki je namenjena gradnji in je po besedah sogovornice opremljena s komunalno infrastrukturo.
Slovenska zakonodaja namreč zahteva, da za bivanje v stacionarni hiši potrebujete zazidljivo zemljišče in vso potrebno dokumentacijo. Le tako je mogoče hišo priklopiti na komunalne priključke in urediti stalno prebivališče. Potrebna je tudi pridobitev gradbenega dovoljenja. Ker kvadratura hiš po navadi ne presega 25 kvadratnih metrov, zadostuje gradbeno dovoljenje za nezahtevne objekte. Hiša mora izpolnjevati tudi enoetažni pogoj, kar pomeni, da v višino ne sme meriti več kot šest metrov, v globino ne več kot dva. Če pa je mini hiša na kolesih, kar pomeni, da jo je mogoče seliti, sodi med objekte, v katerih ni mogoče prijaviti stalnega prebivališča. V tem primeru je hiška obravnavana kot objekt za začasno bivanje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
