Slovenska pohištvena industrija: Brez ročnega dela ne gre, to pa prinaša visoke stroške

Pohištvena industrija v Sloveniji ni zanemarljiva panoga, v njej deluje 409 podjetij in 650 samostojnih podjetnikov, ki skupno zaposlujejo več kot 4500 ljudi. Letno vsi skupaj ustvarijo več kot 124 milijonov evrov prihodkov. V pogojih močne konkurence se soočajo s številnimi izzivi. "Gre za podobne izzive kot v ostalih gospodarskih panogah. Tudi sama mora iti po poti digitalizacije in krožnega gospodarstva," pojasnjuje direktor Združenja lesne in pohištvene industrije Igor Milavec. Podjetja v panogi so pomembni porabniki domače lesne surovine, a je pri tem prišlo do obrata. "Medtem ko je v preteklih letih predelava lesa v Sloveniji naraščala, se je letos situacija obrnila. Slovenija pa je uvozila več okroglega lesa, kot izvozila." Kot smo že poročali, je bilo to tudi posledica dviga ameriških carin na uvoz kanadskega lesa, zaradi česar se je povečal izvoz lesa iz Evrope v ZDA.

Največji izziv za podjetja se skriva v naravi proizvodnje. "Pohištvena podjetja morajo hitro dvigati dodano vrednost na zaposlenega, kar je težje kot v lesarski proizvodnji, saj vsebuje več ročnega dela. Zato je dodana vrednost nižja, znaša dobrih 33 tisoč evrov na zaposlenega, medtem ko v lesarskem delu dosega že 41 tisoč evrov. Velika težava je tudi skokovita rast minimalnih plač. Ta strošek dela se v dodani vrednosti povečuje in gre proti 75 odstotkom, kar je nevarno. Če bodo dvigi še naprej skokoviti, lahko to pomeni tudi propad določenih pohištvenih podjetij." V Slovenijo največ pohištvenih izdelkov izvozimo v sosednje države, iz katerih jih tudi največ uvozimo. Za domačo pohištvena podjetja je bil velik udarec prihod številnih tujih pohištvenih verig s skoraj diskontnimi cenami, ki jim težko konkurirajo. "Gre za proces, ki poteka že več kot deset let. Udarec smo dobili že leta nazaj, ko smo iz domače lasti izgubili Lesnino. Preko nje in tudi Mercatorja se je prodalo precej domačega pohištva. Večina naših podjetij se je že pred leti prilagodila novim razmeram in našla svoj prostor na trgu. Marsikatero pa vstopa tujih igralcev ni vzdržalo," še pove Milavec.

Robot nima občutka

"Panoga je v slabem stanju. Ostali smo še skoraj edini proizvajalec stolov in miz iz masivnega lesa v Sloveniji," pove direktor ljutomerskega Muralesa Albin Škalič. Domačega kupca, pravi, je danes mogoče prepričati samo s kakovostjo. "Naši izdelki so trajni, dajemo tudi petletno garancijo na trdnost stola. Nekateri pa imajo naše izdelke že dvajset let in več in jih samo preoblečemo." Sami imajo za zdaj še dovolj domače surovine, največ lesa dobijo od družbe Slovenski državni gozdovi (SiDG).

"Pri tem ni v redu, da pri SiDG s kvotami omejujejo dovoljene količine lesa za nakup." Tudi sam se strinja, da so visoki stroški dela velika težava za panogo: "Gre za delovno intenzivno panogo. Stola ne moreš narediti na tekočem traku, potrebno je veliko ročnega dela." Proizvodnjo sicer redno posodabljajo in sledijo tehnološkim novostim, a so pri tem omejitve. "Smo že poskusili delati z roboti, a se to pozna na kakovosti. Robot nima občutka." Država bi morala imeti po njegovem mnenju drugačen pristop do njihovih težav: "Da bi poslovanje delovno intenzivnih panog olajšala na področju prispevkov. Drugače bomo v tujini težko konkurenčni." Okoli 40 odstotkov proizvodnje delajo za lastno blagovno znamko, preostalo za druga podjetja v tujini.

Na odgovor ministrstva čakajo več kot dve leti

Sevniški Stilles z 250 zaposlenimi sodi med največja slovenska pohištvena podjetja. Delajo v celoti za izvoz, okoli 93 odstotkov proizvodnje predstavlja pohištvo za hotele, preostalo so pohištvo in leseni deli za počitniške prikolice ter avtodome. Predsednik uprave Rok Barbič vidi eno večjih težav v neurejenem trgu delovne sile. "Še vedno čakamo na reformo. Doslej so naredili samo kozmetične popravke. Delavce moramo še vedno iskati v tujini, saj je težko dobiti nekoga, ki bo pripravljen tri mesece delati na montaži v Gruziji. Oziramo se tudi proti Ukrajini in Belorusiji, ker v bazenu držav nekdanje Jugoslavije prav tako ni več mogoče dobiti ustreznih delavcev. S pridobivanjem delovnih dovoljenj nato nastajajo nove težave." Barbič meni, da je delo v Sloveniji z davki preveč obremenjeno, za nadaljnji razvoj bi morali po njegovem mnenju sprejeti tudi socialno kapico. Prav tako se ne naredi nič na prenovi izobraževalnega sistema, pravi Barbič. "V Sevnici sicer imamo srednjo lesarsko šolo, a je to žalost, tako z vidika vpisa kakor glede izobraževalnega programa. Dijaki bi morali biti pol leta integrirani v naš proces, s čimer bi po treh letih dobili kader, ki bi ga lahko v naslednjih letih do konca izučili. Zdaj pa fantje pridejo k nam in jih moramo 'učiti hoditi'." V družbi načrtujejo razvojne projekte, a pri tem nimajo posluha države. "Želimo uvesti načela krožnega gospodarstva. V podjetju ustvarimo okoli 2000 kubičnih metrov odpadne lesne biomase in več drugih odpadkov, od pene do tekstila. Tako smo uvedli več polproizvodov, ki bi jih lahko sami proizvajali, gre za pet milijonov evrov vreden projekt, ki bi ustvaril vsaj 25 novih delovnih mest, a ga sami ne moremo financirati. Obrnili smo se na ministrstvo za gospodarstvo s konkretno vlogo, ki smo jo že večkrat dopolnili. Na odgovor čakamo že dve leti in dva meseca."