(PORTRET TEDNA) Dušan Kosić: Za čudež moraš biti tečen

Padel je na kolena, z dlanmi tolkel po travi. Ne, to ni bila gesta obupanca, na tleh je dočakal … vrh! Ko se je bitka končala, mu ni bilo več treba brzdati čustev. Zadnja stopnička ni bila previsoka, lahko je stopil na prestol, upravičeno oblekel majico, darilo prijateljev z Gorenjske, ki jih je spoznal med rekreativnim brcanjem po asfaltu. Kralj Dušan je pisalo na njej. Ni bil edini, ki je spremenil zgodovino, sprožil nepozabno rajanje, a brez njegovega podpisa se doslej najbolj nenavadna in razvlečena sezona v nogometni prvi ligi ne bi sklenila s senzacijo. Koronasezona je osrečila športne romantike, jim ponudila dokaz, da bankovci, krediti ali bajne obljube niso garancija za uspeh. Dovolj dolgo sta v nogometnem letu, zaznamovanem z epidemijo, velika Maribor in Olimpija drug drugemu ponujala naslov, da je priložnost izkoristilo Celje. Dušan Kosić je grofe odpeljal do nogometnega Triglava.
Vedno zraven, nikoli na vrhu. Kar je veljalo za klub, je do tiste usodne srede, tekme stoletja, držalo tudi zanj. Do 49. leta je čakal v Štepanjskem naselju rojeni Ljubljančan, da je dvignil pokal za državne prvake. Pa ni čakal le kot trener. V njegovem življenjepisu bo ostalo, da je z velenjskim Rudarjem in Olimpijo postal pokalni prvak, najbolj cenjene lovorike pa nogometaš Dušan Kosić ni nikoli zagrabil. Svoboda, Krka, Beltinci, Vevče in Korotan pač niso bili klubi, ki bi ga lahko izstrelili na vrh, v članski ekipi Olimpije pa je dobil priložnost, ko se je dominacija nekdanjega člana elitne jugolige v samostojni državi že končala. Dvakrat je bil z matičnim klubom blizu, a se mu je katarza obakrat izmuznila v zadnjem krogu. Leta 2001 na bežigrajskem stadionu s Sebastjanom Cimerotičem in Erminom Rakovićem ni preprečil velike štajerske čage, petega naslova vijoličastih, tri leta kasneje, ko sta se pred finalom ob Olimpiji z vrhom spogledovala še Maribor in Gorica, pa tudi zmaga proti Primorju in njegov gol, eden od za zveznega igralca impresivnih 80 med prvoligaši, nista ustavila primorskega slavja v troboju na daljavo.

Realovec v "Barceloni"

Da bi dočakal tretjo priložnost, je moral doživeti propad svoje Olimpije, se čez severno mejo, v Borovljah, kjer je, bolj za zabavo kot za res, zadnjič obul kopačke, iz nogometaša preobraziti v trenerja, nato pa še dobro desetletje čakati, da se zvezde postavijo njemu v prid. V njegovem mestu se niso. Od oktobra 2010 do decembra 2011 je vodil (novo) Olimpijo. Zmaji so igrali atraktivno, napadalno, Kosiću je uspelo, kar ni nobenemu trenerju prej in kasneje – na ligaški tekmi z gledalci v Stožicah je dobil večni derbi proti Mariboru. Pod črto je bilo zmag premalo, da bi zadovoljile ambiciozne šefe. Bolj slabo uslugo so mu klubski marketingarji naredili, ko so z jumbo plakati vabili navijače, naj pridejo v Stožice pogledat, kako igra slovenska Barcelona. Ne le zato, ker se njegove navijaške preference na el clasicu močno nagibajo na stran madridskega Reala, bombastična napoved je ponudila kup dodatnih iztočnic za zbadljivke, ki so proti Ljubljani grmele, ko si je Maribor že do zimskega premora nabral velikih 15 točk prednosti.

Igra ni dovolj

Ravno v času, ko so slovenski košarkarji v Helsinkih jemali zalet za skok do carigrajskega zlata, mu je priložnost ponudil klub, ki se je še pobiral po ponesrečeni avanturi z ukrajinskimi investitorji, se opekel, ko je z njegovim predhodnikom Tomažem Petrovičem preverjal, kako se na Slovenskem obnese angleški model s trenerjem, ki je hkrati menedžer, a mu je dal čas, da uresniči svojo vizijo. Na prvoligaško sceno se je vrnil drugačen trener. Ne le zato, ker se je prej vedno sveže obriti strokovnjak v Ljudskem vrtu ob debiju na klopi grofov pojavil z brado. "Ugotovil sem, da nogomet temelji na rezultatu. Da ti mirnost. Nehal sem sanjati, da rezultat ni pomemben. Vse je pomembno – igra, rezultat … Zame bo uspeh, če bomo hkrati prikazali všečno igro in zmagovali, razvijali igralce, imeli zadovoljne gledalce," je Kosić po prvem tednu priprav na novem delovnem mestu razkril svojo filozofijo.

Nogometaši so ustvarili trenerja

Ko so bile zlate medalje podeljene, mu tečnosti ni nihče zameril. Nasprotno. Nogometaši, ki so uresničili stoletne celjske sanje, so mu hvaležni. On pa njim. Pribil je, da je šele po zadnjem dejanju sezone zares postal trener. "Ti fantje so me naredili za trenerja. Srečen sem, da jih imam. Nismo se vedno lepo gledali, večino časa smo se kregali, a hvala jim," je, polit s penino, razlagal, ko se je šampionsko rajanje z igrišča že preselilo na tribuno drugega največjega stadiona v državi, njegov telefon pa so vedno bolj polnile čestitke z vseh koncev in krajev. Čeprav je morala za njegov uspeh pasti Olimpija, jih ni bilo malo ... iz Ljubljane! Nič nenavadnega za poveljnika s klopi, ki tudi med največjimi bitkami ni pozabil na iskrenost in spoštljivost.