Zmago Gomzi
Obisk pri Berti Lamut, rojeni Vollmeier, je bil zame nekaj posebnega, ker sem prvič obiskal koga, ki je dopolnil sto let življenja. Gospa Berta me je s prijaznim nasmeškom na obrazu in z rahlim stiskom rok sprejela v stanovanju v prvem nadstropju v Industrijski ulici v Rušah, kjer živi s sinovoma Ludvikom in Dušanom, ki sta bila v veliko pomoč med pogovorom, saj njuna mama že zelo slabo sliši.
Poprijela za vsako delo
"Rodila sem se 19. maja leta 1922 v Vurmatu pri Svetem Duhu na Ostrem vrhu kot peti otrok Elizabete in Franca Vollmeierja, ki je sicer imel s tremi ženami kar 21 otrok, a je hitro umrl. Po končanih štirih letih osnovne šole na Svetem Duhu sem se preselila k sestrični v Ruše, kjer sem končala osnovno šolo, in da sem lahko preživela, sem opravljala hišna dela, dokler mi druga sestrična ni našla zaposlitve - stregla sem v gostilni v Bezeni, ki jo je imela v najemu, sedaj je to gostilna Vernik Šauperl," je razložila gospa Berta, ki se je nato zaposlila v Tekstilni tovarni Ruše.
Posebej ji zaigra srce, ko jo obiščejo vnuki in pravnuki
"Leta 1941 sem se poročila z Ludvikom Lamutom iz Bezene in leto pozneje se nama je rodil Adolf, leta 1946 Ludvik, leta 1947 Danijel, ki je umrl, še preden je dopolnil leto starosti, leta 1954 pa še Dušan. Januarja 1956 se je naša družina preselila v novozgrajen blok v Industrijski ulici 10. Kljub obilici dela z otroki sem našla čas za delo v tamkajšnjem aktivu Rdečega križa in obiskovala sem starejše in bolne ljudi. Leta 1963 sem se zaposlila v Tovarni dušika Ruše, kjer je bil zaposlen tudi mož. Leto dni pozneje sem se med delom poškodovala in amputirati so mi morali spodnji del leve roke," se nesrečnega dogodka spomni sogovornica, ki je po dolgotrajnem okrevanju spet lahko poprijela za delo - v Tovarni dušika so ji zaupali delo skladiščnice pisarniškega materiala. "To delo sem opravljala do upokojitve leta 1979."
Gospa Berta je bila v ruški tovarni ustanovna članica Društva delovnih invalidov in njegova prva predsednica. Tudi po upokojitvi ni mirovala. "Včlanila sem se v Društvo upokojencev Ruše, v njem sem bila aktivna kot odbornica in z obiski na domovih razveseljevala številne starejše in bolne člane društva. Leta 1986 sem bila med ustanovnimi člani ročnodelskega krožka pri DU Ruše, pozneje imenovanega Pisani nagelj, osem let tudi predsednica krožka, v katerem sem aktivna še sedaj. Še pred nekaj leti sem šivala gobeline, izdelala sem jih več kot sto, večino pa podarila sorodnikom in prijateljem," je dodala gospa Berta. Leta 2004 ji je umrl mož.
Dobri duh družine
Sinova Ludvik in Dušan, ki imata še tri brate, sta zelo ponosna na mamo in na njeno prehojeno pot. "Bila je trnova, a mama je premagala vse ovire. Vse življenje se je razdajala za družino, ponosna je na vnukinjo, vnuka, tri pravnukinje in enega pravnuka. Prizadevna je bila v raznih dobrodelnih organizacijah. Za prizadevno delo na različnih področjih je dobila priznanja Zveze društev upokojencev Slovenije, Občine Ruše in Društva upokojencev Ruše - to jo je imenovalo za častno članico. Kljub visoki starosti se sama oblači in skrbi za osebno higieno, hodi po stanovanju, iz bloka pa gre redko, saj težko hodi po stopnicah. Je vselej nasmejana, dobre volje, nad ničimer se ne pritožuje, je tudi skrbna gospodinja in ljubeča mati. Vsa leta je dobri duh družine," sta povedala Ludvik in Dušan. "Večer, ki je v družini nepogrešljiv od leta 1956, redno prebira, prav tako rada gleda televizijo. Še posebej ji zaigra srce, ko jo obiščejo vnuki in pravnuki ter sin Adolf, ki živi v Radencih."
Gospa Berta je stoti rojstni dan praznovala v krogu družine, dva dni po njem pa se je udeležila otvoritve razstave krožka Pisani nagelj, kjer so ji ob visokem življenjskem jubileju čestitale prijateljice iz krožka. "Teti Berti" so zaželele še veliko zdravih let, voščilom pa so se še pridružile tudi ruška županja Urška Repolusk, poslanka Bojana Muršič in predsednica DU Ruše Draga Fabjan.
