Projekt Branje ne pozna meja v šolskem letu 2022/23 teče že deseto leto. Branje ne pozna meja je slovensko-hrvaški projekt, katerega nosilca sta Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, Sekcija za šolske knjižnice v Sloveniji in Hrvatsko knjižničarsko društvo, Sekcija za školske knjižnice na Hrvaškem. Projekt sta oblikovali Mirjam Dolinar Klavž, upokojena knjižničarka OŠ bratov Polančičev v Mariboru, ki ga je do leta 2017 tudi vodila, in Mirjana Čubaković, knjižničarka na OŠ Budaševo-Topolovac-Gušče pri Sisku na Hrvaškem. Mirjana Čubaković vodi projekt na Hrvaškem. V Sloveniji je v šolskem letu 2017/18 vodenje projekta prevzela Leonida Babič, knjižničarka v OŠ Starše.
Namen in cilji projekta so spodbujati učence, da bi jim vsakodnevno branje postalo navada, ki bi jim bila v veselje in zadovoljstvo. Cilji projekta so spodbujanje branja na glas, razvijanje bralnih veščin in spretnosti, različnih vrst pismenosti, kritičnega mišljenja, metod raziskovalnega dela in veščin javnega nastopanja, uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije, promocija slovenske in hrvaške mladinske književnosti, jezika, zgodovine in kulture ter bogatenje besednega zaklada. Navedeni cilji omogočajo, da učenci izboljšajo tehniko branja in razumevanja prebranega, obogatijo besedišče in kritično presojajo prebrano. Skozi medpredmetno povezovanje in uporabo modernih metod ter oblik dela učenci spoznavajo književnost in kulturo sosednje države, razvijajo ljubezen do pisane besede in promovirajo lastno narodno identiteto. Končni rezultat projekta je razvoj ključnih kompetenc vseživljenjskega učenja.
Projekt se izvaja v knjižnicah slovenskih in hrvaških šol. Na začetku šolskega leta republiški koordinatorki šolam, ki so prvič vključene v projekt, poiščeta partnerske šole, ki se dogovorijo o načinu sodelovanja in izvedbi projekta. Slovenski osnovnošolci berejo prevedena dela hrvaških avtorjev, hrvaški dela slovenske mladinske književnosti. V projektu sodelujejo celi razredi ali skupine učencev (dodatni pouk, interesna dejavnost, izbirni predmet hrvaščine). Šolski koordinatorji so knjižničarji, ki sami izvajajo projekt ali se povežejo z učitelji mentorji. Učenci preberejo izbrano književno delo in se seznanijo z njenim avtorjem. Sodelujoči šoli se odločita, kateri učenci bodo vključeni v projekt in katero književno delo bodo brali. Na zaključnem srečanju učenci predstavijo šolo in kraj, iz katerega prihajajo, knjigo, ki so jo prebrali, ter njenega avtorja in aktivnosti, ki so jih v projektu izvajali. V medsebojnem druženju se bolje spoznajo. Šola, ki gosti zaključno srečanje, za učence organizira ogled kulturnozgodovinskih znamenitosti svojega kraja.
Dosežke učencev spremljajo tako, da izdelajo portfolio projekta, objavijo dosežke na šolski spletni strani ali v lokalnih medijih. Ob koncu šolskega leta šolski koordinatorji napišejo poročilo o izvajanju projekta, ki je s fotografijami objavljeno na spletni strani projekta. Vse stroške, nastale s sodelovanjem v projektu, krijejo sodelujoče šole same s pomočjo sponzorjev ali lokalne skupnosti. Projekt je pomemben dejavnik spodbujanja branja - v prvem letu sta bili vanj vključeni dve šoli, v letošnjem jubilejnem letu sodeluje 92 šol z obeh strani meje, s preko 2500 učenci, 138 učitelji mentorji in 92 šolskimi knjižničarji. Se pa srečujejo s pomanjkanjem primernih knjig za branje, saj se slovenske založbe redko odločajo za prevode hrvaških avtorjev. Knjige v šolskih knjižnicah pa so največkrat zastarele in učencem nezanimive. Velikokrat je težava financiranje prevoza učencev na zaključno srečanje, zlasti, če gre za bolj oddaljeno partnersko šolo. Nekatere šole zato zaključno srečanje izvedejo prek spleta, kar pa ne more nadomestiti pristnega osebnega stika.
Učenci slovenskih šol najpogosteje berejo knjige Zvonimirja Baloga, Grigorja Viteza, Božidarja Prosenjaka in drugih hrvaških avtorjev, med hrvaškimi osnovnošolci sta priljubljeni avtorici Janja Vidmar in Desa Muck, saj hrvaške založbe izdajajo dela sodobne slovenske mladinske književnosti.
