Slavica Pičerko Peklar
Ko se je že zdelo, da bodo rože iz papirja samo še spomin na neke stare čase, so se našle ženske na podeželju, ki so, kot to znajo samo one, sklenile zavihati rokave in ohraniti dediščino svojih prednikov. Zdaj je veščih starodavne umetnosti zvijanja rož iz pisanega krep papirja vse več, in kar je še spodbudnejše, rada jih izdelujejo tudi dekleta, celo osnovnošolke.
Mojster med rožami
Znašel se je v tej pisani druščini izdelovalk rož tudi Zvonko Mikša iz Dornave, ki pa kar takoj pove, da brez ženske pomoči ne bi postal pravi mojster: "Spominjam se, da je pred prazniki, pa za kakšno poroko, za okrasitev cerkve, vedno pa v dneh pred fašenkom ali kar tako za vsakdanjo rabo, take rože izdelovala že moja mama, pa pred njo babica. Sam sem jih, ker me je od nekdaj zanimalo ročno delo, povezano s tradicijo, začel izdelovati po nagovoru žene Verene. Delovna leta je preživela kot vzgojiteljica, vedno polna idej, kaj delati, da doma ne posedava kar križem rok, je, ko sva se upokojila, predlagala, da poskusiva z rožami."
Rože, ki vekomaj cvetijo
Par je s svojimi rožami doma že precej znan, a zadnje čase se zdi, da ju še bolj cenijo na tujem, predvsem v Avstriji, kjer imajo njuno cvetje še posebno radi. "Se zgodi, da dobiva naročilo za izdelavo šopkov za celo gostijo in okrasitev slavnostnih prostorov. Mogoče bo kdo porekel, ni ga čez živo cvetje, a kaj, ko to ovene, najine rože iz papirja pa živijo, kot bi rekli naši stari, vekomaj. Ja, dandanes spomini štejejo vse več in ti najini šopki so resnično skoraj neminljivi," se smeje sogovornikoma, ki pa svojega znanja ne skrivata, pač pa ga rade volje delita med druge.
