(Iz Štajerca) "V mlinu je moj drugi dom," pravi priljubljeni prodajalec moke, ki rad svetuje tudi z recepti

Andrej Kmetec, prodajalec v Mlinu Korošec v Zabovcih, je bil v času, ko je lokalni Radio Ptuj izbiral osebnost leta, kar trikrat zaporedoma osebnost leta po izboru poslušalcev: "Ja, v letih 2004, 2005 in 2006 so me poslušalci, tisti seveda, ki me poznajo iz mlina, izbrali za osebnost leta, bil sem pa v tem izboru poslušalcev zmagovalec tudi pred štirimi leti. Enkrat vmes, ko so izbirali naj trgovca, so mi prisodili še ta naziv. Lepo je, če ljudje opazijo moj trud, in še danes me kdo povpraša, ali sem jaz Andrej, ki je osvajal glasove poslušalcev ptujskega radia."

Rad ima rojstne Haloze

V službo, za katero pravi, da je njegov drugi dom, se vsako jutro, raje kako minuto prej, kot da bi zamujal, pripelje iz Skorišnjaka, zaselka nad Zgornjim Leskovcem v Halozah: "Danes bi rekel, da sem imel lepo otroštvo, a če pogledam nazaj, življenje pred 40 in več leti na našem bregu ni bilo lahko. Po vodo smo še hodili v dolino, k studencu in velikokrat se je zgodilo, da se mi je tista püta sredi poti navkreber obrnila, da sem bil ves moker, a sem moral spet dol po vodo. Danes se življenje v Halozah skoraj ne razlikuje od tega na Ptujskem polju. Otroci se v šolo vozijo s kombiji in avtobusi, mi smo pešačili po razritih cestah, po globokem snegu, da smo čisto premraženi in mokri prišli k pouku. Zdaj je tudi po Halozah večina cest že asfaltiranih, no, do najbolj oddaljenih hiš je treba še po makadamu, kar je v lepem vremenu lepo videti in ni težko, a pozimi moram še vedno avto pustiti pod bregom, saj zaradi snega gor ne gre in grem peš."​

Peš je Andrej odhajal tudi do avtobusa, ki je vozil v mesto, kjer je najprej končal triletno ključavničarsko šolo, pa potem po dveh letih šolanja še srednjo za strojnega ključavničarja. "Pripravništvo sem opravljal v enem od ptujskih podjetij in že takrat me je kar vleko med kupce, in ko se je ponudila priložnost za prekvalifikacijo, sem opravil šolo za trgovskega poslovodjo. Z dokazilom o opravljeni šoli sem iz Ljubljane, tam sem opravljal izpite, šel kar direktno na ptujski zavod za zaposlovanje, kjer so mi povedali, da so prav tistega dne, bilo je to pred 24 leti, dobili iz Mlina Korošec povpraševanje po trgovcu. Šel sem kar takoj v eno od gostiln, napisal prošnjo in jo na poti domov odnesel v mlin. Tam sem se prvikrat srečal z Vladkom Korošcem, takratnim šefom mlina, ki me je povprašal, kaj znam, pa sem mu povedal, da kot trgovec sicer še nisem delal, a da se rad učim, da sem vztrajen, pa pošten in bi rad delal. Med 20 kandidati je mojster izbral mene in tako sem se znašel v mlinu. O moki in delu v mlinu takrat nisem nič vedel, a sem se vsega hitro naučil in še vedno se učim. Pri tem so mi pomagali sodelavci, največ seveda sam lastnik mlina pa njegov sin Daniel, ki ga je nasledil. Zdaj je v delo mlina uspešno vpet tudi njegov sin Niko, prijazen mlad mož, tako da se ni bati za prihodnost kmečkega mlina. Danielova žena Marija me je podučila, kako in kaj je mogoče početi z moko. Zdaj imam tukaj na trgovskem pultu tudi različne recepte za peko kruha, da jih delim našim strankam. Dobro se razumemo prav vsi zaposleni, in ko v trgovini nimam strank, v mlinu pa je več dela, skočim in pomagam, kjer je treba," pravi sogovornik.

Andrej skrbi, da je trgovina v mlinu dobro založena, ne le z domačo moko in mlevskimi izdelki, pač pa tudi s proizvodi, ki jih pri njih ponujajo drugi kmečki proizvajalci: "Najbolj me veseli delo s strankami. Resnično se potrudim, da dobijo, kar želijo. Na vprašanje, kako speči dober kruh, pa jim lahko pomagam tudi z nasveti iz prve roke, saj se doma tudi sam lotim peke kruha. Najraje imam mešanega, če pa si ga že kdaj kupim, je to zagotovo polbeli, na katerega namažem domačo skuto, ki jo dela moja mama. No, pa tudi sveže pečena svinjska rebra pašejo k dobremu kruhu." Kmetec, ki je v mladih letih na pašo nosil s sabo knjige in še danes veliko bere, pravi, da ženske, s katero bi zaživel, še ni našel, ima pa zato dovolj časa za pisanje, tudi poročni govori mu gredo dobro od rok: "Ljudje že vedo, da jim bom rade volje napisal kak lep govor, pa čestitke ob rojstnih dnevih in radijske čestitke so tiste, ki se jih rad lotim."

Pisal tudi Drnovšku in Pahorju

Da njegovo pisanje ni kar tako, da odmeva, se nasmihajo njegovi sodelavci v mlinu, ki so se prav zato, ker je Andrej leta 2006 pisal dr. Janezu Drnovšku, srečali z nekdanjim predsednikom države, ki je obiskal mlin in rad prisluhnil, kako poteka delo v mlinu. "Pisal sem pred sedmimi leti tudi zdajšnjemu predsedniku Borutu Pahorju, ki je obisk povezal s projektom Skupaj spodbujajmo drug drugega in nam je čisto zares pomagal, prišel je tudi sem v trgovino in postregel nekaj strankam. Še danes se rad spominjam teh obiskov," pravi prodajalec, ki je tudi sam najsrečnejši, če lahko pomaga, pa tako starejšim ženicam in tistim, ki ne zmorejo težke vreče moke odnesti do avtomobila, priskoči na pomoč: "Vse se da, če se hoče, je moj moto. In jaz res takoj vidim, kdo potrebuje pomoč. Tudi če je v trgovini vrsta, pomagam, in ker sem tak, zgovoren in drugim povem, da bo treba trenutek počakati, to vsi razumejo in potem se zdi, da smo vsi skupaj opravili dobro delo. Pa našim starejšim ljudem v Haloze odpeljem moko, saj ne gre, da bi to tovorili po avtobusih, na kolesih ali kako drugače.

Andrej Kmetec, ki kar ni mogel verjeti, kaj ljudem pomeni biti pri kruhu, oziroma imeti doma zalogo moke, je najbolj vesel vse večjega obiska mladih, ki pridejo po moko. "V tem zadnjem letu so menda pri vsaki hiši začeli peči kruh. Pa ne samo ženske, pridejo mladi, tudi mladeniči, in se pozanimajo, kakšno moko kupiti, da jim bo doma zadišalo po kruhu. Vsem rad svetujem, povem, kako in kaj, in se je že zgodilo, da mi je kdo prinesel pokusit, kaj dobrega je spekel iz naše moke," je zadovoljen prodajalec, ki opaža, da se v mlinu ustavlja tudi vse več turistov, pa jih, če le ima čas, malo poduči o delu v mlinu. "Malo so k temu morda prispevale tudi moje objave na facebooku, kjer objavljam, kaj dobrega ponujamo v naši trgovini," se nasmiha sogovornik, ki je na kmečki mlin družine Korošec ponosen, kot da bi bil njegov: "Res veliko mi pomeni, da sem del kolektiva, družinskega podjetja, ki že več kot 200 let ohranja in razvija tradicijo mlinarstva. Veste, ni lahko biti dober v teh časih, a v tem okolju to ni težko, še posebej, ko tudi moj prvi šef Vladko, ki jih šteje že 89, še vedno poprime za delo. Ja, on je bil tisti, ki je pred skoraj četrt stoletja porekel 'Puba, pridi', in sem prišel!"