V Planinskem društvu Lovrenc na Pohorju so pred dvema letoma, ob omejitvah gibanja in druženja, pozvali svoje člane k izzivu Everesting po lovrenško, da bi kljub vsemu našli motiv za redno gibanje. Svetovno znani izziv Everesting, v okviru katerega že desetletje skušajo kolesarji in tekači v neprekinjenih zaporednih vzponih in spustih čim hitreje doseči višinsko razliko, enakovredno Everestu (8848 metrov), so v Lovrencu preoblikovali v celoletni izziv vzponov na katero od priljubljenih točk v domači občini s podobnim namenom seštevka vzponov v višini Everesta. Številni so se res lotili izziva in decembra predlani so v društvu nagradili Karmen Grdadolnik za devetkrat doseženo streho sveta in Alojza Gornjaka za sedemkrat. Oba sta z vztrajnimi vzponi do priljubljene gozdne koče Vrelenk pod Lovrenškimi jezeri nadaljevala tudi v lanskem letu. Karmen se je na Vrelenk odpravila neverjetnih 146-krat, kar ustreza enemu vzponu na Everest vsak mesec, Alojz 106-krat.
Karmen Grdadolnik vsak dan, ko je vsaj za silo lepo vreme in če ne dežuje premočno, izkoristi za odhod na svojo priljubljeno pot. Kot čistilka občinskih objektov hodi v službo popoldan, zato je njena jutranja rutina po vstajanju in zajtrku odhod na kavo k teti Roziki in naprej po grebenu Recenjaka v smeri Lovrenških jezer. Za skupaj dvanajst kilometrov dolgo pot z vzponom dobrih 700 metrov, kar je po višini podobno mariborskemu vzponu na Bellevue, v zmernem tempu potrebuje okoli štiri ure, a čas ji nikoli ni merilo. Običajno gre po najkrajši markirani planinski poti, nemalokrat zavije po kateri od daljših gozdnih poti z drugačnimi razgledi in zanimivostmi narave. V začetku prejšnjega leta si je za bližajočo obletnico in Abrahama zadala izziv, da se povzpne na Vrelenk petdesetkrat, a so jo vsakodnevna rutina, dobro počutje po gibanju in lepote narave dodatno vzpodbudili, da je cilj krepko presegla. Z rednimi objavami na družbenem omrežju Facebook razveseljuje prijatelje in dokazuje, kako pozorna opazovalka narave je. Izbor fotografij je predlani predstavila na fotografski razstavi fotosekcije lovrenškega planinskega društva. Poleg hoje na Vrelenk je najbolj stalna udeleženka planinskih izletov - med vodniki se je prijela šala, da če ne bo drugega udeleženca, bosta pa sama s Karmen šla na turo.
Tudi Alojz Gornjak z dobrimi sedmimi križi dokazuje trdoživost in vztrajnost. Na Vrelenk je z družino dokaj redno hodil štiri desetletja - in zapisi v dnevniku menda kažejo, da se bo kmalu letos tja povzpel petstotič. Kot markacist skrbi za čistočo te in še nekaj drugih poti, njegova velika strast je nabiranje gob, posebnost pa postavljanje kamnitih možicljev ob poti. V toplem delu leta s sinom in hčerko večkrat kolesari ali se udeležuje planinskih izletov. V minulem letu je zabeležil 1700 kilometrov na kolesu in milijon dvesto tisoč korakov na pohodih.
Oba izpostavljena pohodnika sta le del pestre "vrelenške druščine", ki se vsak zase ali družno odpravijo iz Lovrenca do spokojnega kotička pri Vrelenku. Gozdna jasa z zasebno kočo je po ljudskem izročilu dobila ime po vrelcih vode, ki so jih tukaj videvali pastirji in gozdarji, zavzeto lovrenško turistično društvo pa je pred pol stoletja menda na podlagi teh pričevanj načrtovalo poskusne vrtine v upanju, da najdejo termalne vrelce. Konec poletja je udeležence na pot po možnih mestih vrelcev popeljal planinski vodnik Franc Vračko, ki je lokacije našel po daljšem raziskovanju ob pomoči domačinov in pisnih virov.
