Ena prvih razstav črno-belih fotografij, ki jih je Sgerm odkril na Kvacovih negativih
Foto: Anžej Bečan
Ivo Kvac, rojen leta 1900 v Šmartnu v Rožni dolini pri Celju, ki se je v svojih tridesetih preselil v Lovrenc na Pohorju, ni bil samo zvest in sposoben uslužbenec v Tovarni kos in srpov, kjer se je kot prokurist zaposlil. Večina Lovrenčanov ga je poznala tudi kot dobrega moža in očeta. Že v mladosti se je začel navduševati tudi nad opazovanjem in odkrivanjem lepot sveta, ki jih je želel primerno dokumentirati in jim v tistem času dati ustrezno mesto. Kvac je bil fotograf, a mnogo več kot samo ljubiteljski.
Z najsodobnejšo opremo
S fotografijo se je ob vseh drugih aktivnostih ter članstvu v raznih društvih in organizacijah ukvarjal tako rekoč profesionalno. Z za tisti čas najsodobnejšo fotografsko opremo, ki je bila na voljo, je med letoma 1920 in 1936, ko je še živel in služboval na Celjskem, dokumentiral pomembne dogodke v Celju, Mislinji in Slovenj Gradcu. V tem obdobju so nastali tudi posnetki krajev ob jadranski obali, predvsem fotografije Splita in Dubrovnika, kjer je pogosto obiskal brata, ki je bil kot višji častnik zaposlen v vojni mornarici. Večina fotografij je imela obliko razglednic, s katerimi je pogosto oskrboval gostilne in druge turistične ponudnike.
Aktualna razstava Kvacovih portretov v lovrenški knjižnici Foto: Mateja Bečan
Po selitvi v Lovrenc se je Kvac hitro vključil v krajevno društveno življenje. Bil je član lokalnega fotografskega, gasilskega in eden od ustanovnih članov planinskega društva. Fotografiranje krajevnih dogodkov, narave, porok in portretov je ostajalo njegovo poslanstvo še v pokoju. Leta 1979 je umrl. Za njim je ostalo precej zapuščine – približno osemsto negativov fotografij na steklu je še dobri dve desetletji čakalo na odkritje. Pred petnajstimi leti, ko je hiša, kjer je živel Kvac, prešla v roke novih lastnikov, so ob pospravljanju kleti naleteli na zaboje z nenavadno vsebino. Pravzaprav niso vedeli kaj početi z njo, zato so se obrnili na bližnjega sorodnika, ker so menili, da bo najdba vzbudila zanimanje in nadaljnje raziskovanje.
Najdba izrednega pomena
Kot se spomni Peter Sgerm, ki mu je bil prvemu zaupan vpogled v Kvacovo fotografsko zapuščino, je takoj vedel, da gre za najdbo izrednega pomena in vrednosti. Večina negativov je bila skrbno označena in hranjena v ličnih kartonastih škatlicah in po štetju se je pokazalo, da je Kvac hranil okoli osemsto negativov. Sgerm, po osnovni izobrazbi inženir strojništva, se je odkritega materiala lotil zgledno, skoraj profesionalno. Kot pravi, mu je fotografska tehnologija Kvacovega časa predstavljala čudo in izziv, ni si pa mislil, da ga bo raziskovanje tako zelo potegnilo vase, da si bo v ta namen priskrbel fotografski povečevalnik, s katerim je natančno pregledal vsebino negativov in marsikatero fotografijo tudi razvil. Vse negative je preslikal v digitalno obliko in uredil v vsebinske sklope.
Gnalo ga je tudi v to, da pridobi čim več podatkov o avtorju, saj bi si tako lažje ustvaril celostno podobo tega vsestranskega in za mali pohorski kraj svetovljanskega človeka, ki ga kot avtorja fotografij navajata tudi tednik Slovenski gospodar in priloga Slovenca, Ilustrirani Slovenec. V Sgermu, ki je tudi ljubiteljski fotograf, naklonjen klasični in črno-beli fotografiji, se je z urejanjem Kvacovih negativov prebudila še zbirateljska žilica. Pri zasebnih zbirateljih je pričel iskati redke stare fotoaparate in opremo in tega se je nabralo toliko, da je v kraju že dvakrat pripravil samostojno razstavo in presenetil z bogatim naborom fotoaparatov večinoma nemškega porekla, izdelanih v prvi polovici prejšnjega stoletja.
Zdaj je v sodelovanju s Petrom Sgermom v enoti Mariborske knjižnice v Lovrencu na ogled razstava Kvacovih ženskih portretov, večino negativov pa je najditelj podaril in zdaj evidentirani in hranjeni v depojih Fotografskega muzeja v okviru Muzeja narodne osvoboditve Maribor čakajo na priložnostno razstavo.
