Tapetnik Matej Kolar je pred štirimi leti, da bi nadaljeval družinsko tradicijo in ker ga to delo veseli, prevzel obrt od svojega očeta Franca in mame Silve in je tako četrta generacija tapetnikov Kolar, potem ko so predniki leta 1904, torej pred 118 leti, začeli to obrt. "Pradedek je začel tapetništvo s serijsko izdelavo denarnic, moj oče je med drugim tapeciral kočije in izdeloval konjsko opremo, tudi za grofa Attemsa jo je naredil," razlaga Franc Kolar. "Sam sem delal največ za industrijo – zaščitne rokavice, cerade za kamione, pregradne stene, zavese. Takrat se je vse delalo iz usnja, danes pa usnja v Sloveniji nihče več ne proizvaja."
Tapecirajo pohištvo, sedeže, popravljajo usnjene traktorske in motoristične sedeže, iz platna izdelujejo tende, pokrivala za čolne, obnavljajo stole. Malo več dela imajo poleti z zunanjim dekorjem, izvemo. V prodajalni pa markizna platna, tapetniško blago, usnje, skaj, ipren peno poleg tekačev, torbic in pasov tudi prodajajo. Odkar ima obrt sin Matej, izdelujejo bolj opremo za podjetja, za njihove specifične potrebe. "Keksov ne delamo, drugo pa vse," se malce pošalita tapetnika. Ker delajo ročno, njihovo delo tudi ni primerljivo s ceno oblazinjenega pohištva na trgu, poudarja Franc. Je pa res, da poceni kupljeno potem ni obstojno, kakor so materiali, s katerimi delajo oni. "Smo klasični tapetniki, kdor nas pozna, pride k nam," poudari Franc, ki s svojo dolgoletno prakso in izkušnjami še vedno vskoči na pomoč v delavnico in tudi za pult v prodajalni, kjer na stenah visijo njegova slikarska dela s tehniko enkavstika, ki je edinstvena v Sloveniji.
Na lokacijo v Partizansko ulico so Kolarjevi prišli pred 70 leti, predniki so bili prej blizu stare šole v Vošnjakovi ulici. V mestnem jedru pa bi Franc Kolar marsikaj naredil drugače. "V tujini obnavljajo mestna jedra po zasnovah umetnikov in krajinskih arhitektov, pri nas pa ni tako. Lepo se da združiti staro z modernejšim," o urejanju jedra Slovenske Bistrice pravi Franc Kolar tudi z vidika umetnika.
