Počitnice na konjskem hrbtu nedaleč od Ptuja

Konjeniški klub Jezero v ptujski četrtni skupnosti Spuhlja deluje že več kot poldrugo desetletje. To poletje bo tam v družbi konjev počitnice preživelo blizu sto mladih.

Na posesti je mogoče tudi prespati

To bodo najboljše počitnice, je v pozdrav dejala Vita, ki je uro poprej prvikrat prišla v počitniško varstvo in z veliko lopato korajžno grabila žagovino, da so z novimi prijateljicami nastlale konjski hlev. Prvošolka je ta teden ena od petnajstih udeležencev aktivnosti, ki jih za osnovnošolce v času počitnic pripravljajo v Konjeniškem klubu Jezero. "Osemnajst let je že, kar smo ustanovili konjeniški klub in začeli delati. Ob hiši je bilo treba postaviti hleve in gospodarski del, ograditi travnike, da se lahko konji prosto gibljejo, tudi manežo za učenje smo postavili. V leseni hiški z veliko nadstrešnico imamo klubski prostor, kjer se družimo, in pride še kako prav, ko nam vreme ni naklonjeno. Pred leti smo nad hlevom uredili še dve večji sobi, kjer udeležencem naših dejavnosti ponudimo možnost, da pri nas prespijo," opišeta Adrijana Tkalec in Lidija Krepša, ki klub na domači posesti vodita.

Dodata, da je vse več zanimanja tudi za prenočevanje na senu: "V hlevu imamo 19 konjev, nekaj je naših, drugi so pri nas v oskrbi, dela je zato veliko, a življenje s konji nas navdaja s prav posebno energijo. Sama sem začela jahati in sem vzljubila konje še kot deklica, starši so mi kupili konja in že takrat sem vedela, da bo moje delo povezano s temi plemenitimi živalmi. Včasih sem veliko jahala, tudi kakega večdnevnega konjeniškega pohoda sem se rada udeležila. Zdaj je tega manj, saj je dela v domačem klubu veliko. Vsa leta organiziramo počitniško varstvo, prav tako tečaje med letom, vabimo na konjeniške urice, pri nas lahko otroci praznujejo rojstne dneve," našteje Tkalčeva in doda, da mama Lidija poskrbi, da udeleženci počitniških dejavnosti niso lačni, tako je po skupnem zajtrku treba pristaviti za kosilo in poskrbeti še za malico.

"Skupaj z našo sodelavko Tejo sva z otroki, starimi od dobrih štiri pa do petnajst let, ob aktivnostih nenehno v akciji. Delo v hlevu in na posesti organiziramo tako, da nam otroci pomagajo, najprej gre bolj počasi, a po tednu druženja so že vešči čiščenja hlevov, najraje pa seveda skrbijo za konje. Te zajahajo, ko se z njimi resnično spoprijateljijo in jim zaupajo. Eni drugim," omenja Adrijana Tkalec, vesela, ker prihaja vse več otrok, ki jim ni mar, ko se pri delu umažejo, in vedo, da je treba vsako jutro najprej počistiti konjske hleve.

Po zajtrku gredo v hlev h konjem

Šest počitniških tednov bodo otroci s Ptujskega in okolice preživeli v Konjeniškem klubu Jezero, kjer se zberejo že ob 7.30 in ostajajo do poznega popoldneva, saj se nikomur ne mudi domov. Ema in Neža, tretje- in prvošolka, že večkratni udeleženki tabora, pravita, da komaj čakata vsakega dneva, ki ga preživita s konji. Tudi Tisa in Nike-Taja z Vurberka sta se tabora udeležili že večkrat, jahat pa prihajata tudi med letom: "To poletje prihaja z nama tudi prijateljica Alisa iz Dvorjan. Dobro se imamo in nič nam ni težko narediti, zdaj tudi ta malim, ki še ne hodijo v šolo, rade pomagamo pri kakem opravilu, a najraje seveda osedlamo Aliyaha in Morota ali Kavalina in se podamo po posesti. Vedno sta z nami naši Teja in Adrijana, pomaga tudi Lidija, ki je zelo dobra kuharica. In kako poteka dan s konji? Po zajtrku gremo v hlev, saj ga je treba očistiti, konje pa nahraniti. Najraje imajo seno in oves, jim pa damo kdaj tudi kos kruha in kak priboljšek. Sladkorčkov jim ne ponujamo, obstajajo pa prav posebni piškoti in bonboni za konje, a ti so le za posebne priložnosti. Skupaj z Lidijo, Adrijano in Tejo gremo v hlev, odpeljemo gnoj in poskrbimo za novo steljo. V tem času nas konji že radovedno opazujejo, saj vedo, da jih bomo potem očedili, kar pomeni, da jih skrtačimo, pobožamo in se malo stisnemo k njim. Včasih nas kateri, ko se otepa muh, ošvrkne z repom. Malo speče, a hudega ni," pravijo dekleta, med katerimi je te dni en sam fant, Urban. A fantovske družbe sploh ne pogreša, saj so konji tisti, zaradi katerih prihaja na tabor.

Starostne omejitve, kdaj se začeti ukvarjati z jahanjem, pravzaprav ni, omeni Tkalčeva. Pravi, da je najpomembnejša ljubezen do živali, konjev še posebej: "Naše mlade udeležence počitniških aktivnosti učimo skrbi za naravo, kar povežemo z doživljaji iz sveta konjev. Otroci se pri delu s konji umirijo, kar naenkrat se jim nikamor ne mudi, v kakšni senci postojijo ​s konjem, ga božajo. Zdaj, ko je vročina, jih nenehno skrbi, ali so živali žejne. Veliko se jih vrača k nam tudi med letom in lepo je videti, kakšna prijateljstva se rodijo iz teh druženj."