Konrad Krajnc je svoji Galeriji Konrada Krajnca v Lenartu minuli petek pripravil predstavitev monografije, ki jo je v samozaložbi izdal ob 55-letnici likovnega ustvarjanja. Pri njenem nastajanju je sodelovala Anamarija Stibilj Šajn, umetnostna zgodovinarka, gradivo je zbrala in uredila Marija Šauperl, besedilo sta v nemščino prevedli Helene Erjavec in Urška Krajnc. Oblikovala jo je Rosana Lorbek.
Monografijo z naslovom Konrad Krajnc - V mojem slikarstvu govorijo barve je Krajnc posvetil hčerkam Patriciji, Barbari in Urški ter spominu na mamo Marijo, očeta Konrada, sestro Jožico in brata Jožeta ter ženo Lojzko. "Sem kolorist, barva mi pomeni duhovno količino v likovnem izrazu. Vse drugo si dovolim zanemariti," je v uvodu zapisal Krajnc, ki je svoj avtoportret poimenoval Umetnik s hribčka in Slikar Slovenskih goric in sončnega Krka. Ustvarja in biva v Selcah, kjer se je rodil leta 1944, likovne delavnice in razstave pripravlja v svoji galeriji v središču Lenarta, poletne mednarodne likovne delavnice pa v svoji hiši na otoku Krku na Hrvaškem, kjer najraje tudi sam dopustuje.
"Kot sin manj premožnih staršev ni imel možnosti, da bi šolanje nadaljeval v likovni smeri. Moral si je čim prej pridobiti poklic. V šolskem centru IKŠ se je izučil za avtokleparja, kasneje za avtoličarja," piše v njegovem življenjepisu. A umetniška žilica ga je spremljala povsod. Razstavljal je celo med služenjem vojaškega roka v Danilovgradu. Leta 1967 je v klubu občanov v Lenartu odprl prvo pregledno razstavo. Obenem je od leta 1969 v Lenartu vodil svojo avtokleparsko in avtoličarsko delavnico.
Atelje si je uredil tudi v neposredni bližini domače hiše, kjer je danes stalna razstava njegovih del. Pred tem je imel najet atelje na Sveti Ani, v hiši Lenca Senekoviča. Sodeloval je in bil kasneje tudi vodja Kolonij samorastnikov Zavrh. Svoje likovno znanje je bogatil z obiskovanjem večerne šole slikanja v Mariboru, leta 1975 je ustanovil Likovno društvo Lajčija Pandurja, ki ga vodi še danes. Razstavljal je doma in v tujini, sam ali v družbi drugih umetnikov. Krajši čas se je študijsko izpopolnjeval v Parizu, doma pa vodil celo psarno pasem doberman - rotweiler in na razstavah v tujini s svojimi psi nabral več pokalov.
Njegova galerija v Lenartu je bila prva likovna galerija na tem območju, odprl jo je leta 1992. Kmalu zatem je začela delovati tudi likovna šola, kjer je bila mentorica tudi Martina Golija. Obiskoval je šole in vrtce v Slovenskih goricah ter za otroke pripravljal likovne delavnice. Na Krku je prvo mednarodno likovno kolonijo za mlade organiziral leta 1998 in z udeleženci pripravljal razstave, ki so bile turistom na ogled vse do konca poletja. Na Krku je v letih 2011-2012 pripravil tudi slikarski simpozij.
Njegova galerija je bila prva na tem območju
Razdeljena v devet sklopov, monografija predstavlja tudi njegova likovna dela - Slovenske gorice in Prlekija, Sveta Trojica v letnih časih, trgatve in pütari, portreti, Pariz, Agata, ob Vrbskem jezeru, sončni Krk in nevihte v solinah. Zadnji sklop v monografiji so besede Konradovih prijateljev. Med njimi dr. Marjan Toš, zgodovinar, poudari, da je Konrad Krajnc mojster čopiča, verodostojen krajinar, nežna umetniška duša, mecen, učitelj in mentor mladih. "Največji pesnik Slovenskih goric (Edvard Kocbek) je naslikal v poeziji portret te zemlje. Ne bojim se pohujšanja, če drzno zapišem, da je v slikarstvu to storil Konrad Krajnc," pa je zapisal pisatelj, dramatik Tone Partljič. O Konradu sta zapis prispevala tudi Marija Šauperl, tajnica ZKD Slovenskih goric in nekdanja direktorica Knjižnice Lenart, in župan občine Lenart Janez Kramberger, ki je spregovoril tudi na petkovi slovesnosti. Breda Slavinec, vodja JSKD, OI Lenart, pa mu je ob tej priložnosti podelila jubilejno priznanje JSKD za izjemno in neprecenljivo udejstvovanje na področju ljubiteljske kulture. Krajnc je v preteklost prejel že več priznanj JSKD, leta 1998 tudi bronasti grb Občine Lenart. Predstavitev monografije je z glasbo dopolnil Adi Smolar. Slikar in galerist pa zase pravi, da bo slikar, dokler mu bo zdravje služilo.