Švicar v Dupleku: Raje kot Tajsko je izbral Slovenijo

Cesar Krauer, 63-letni Švicar, je pred dvema letoma v Spodnjem Dupleku začel pisati svoje novo življenjsko poglavje. Za selitev iz Züricha v Slovenijo se je odločil, ker bi s svojo, za švicarske razmere nizko pokojnino tam komaj zmogel plačevati stroške stanovanja. Po predčasni upokojitvi zaradi bolezni je imel na izbiro, ali sprejeti kakšno slabše plačano priložnostno delo ali pa poiskati državo, kjer življenjski stroški niso tako visoki. "Veliko moških iz Švice se v podobni situaciji preseli na Tajsko. Tudi sam sem najprej pomislil na to možnost. Lepo vreme, nobenega stresa, a življenje s pivom v roki že ob desetih zjutraj si lahko morda predstavljam na dopustu, ki traja deset dni, ne pa za preostanek življenja. Zato sem iskal naprej." In našel je Slovenijo.
"Priznam, Slovenije nisem poznal. Vedel sem za Jugoslavijo, o Sloveniji pa nisem vedel ničesar. Zato sem začel brati in raziskovati, nato sem se opravil na potovanje po tej na novo odkriti deželi. Spoznal sem, da je to država, v kateri bi lahko živel. Je članica Evropske unije, ima evro, demokratično politično ureditev, korupcija je bila na enaki stopnji kot v Švici, ima nizko stopnjo kriminala," razloge za svojo odločitev našteva Krauer.

Maribor je takoj začutil

"Najprej sem misli, da bom živel kje na zahodu. Idrija mi je bila všeč. Pravzaprav so mi bila všeč vsa mesta, ki sem jih obiskal, a ko sem prišel v Maribor, sem začutil nekakšno domačnost. Tega ne znam opisati. Vedel sem, da bo to moj novi dom." Tako je poiskal stanovanje blizu Maribora in Spodnji Duplek se mu je zdel odličen kraj za življenje. V Zürichu je prodal svoje imetje, s seboj je vzel, kar mu je uspelo spraviti v kombi. "Vsak predmet ima svojo zgodbo, in če sem želel ustvariti novo življenje, se mi je zdelo prav, da staro pustim za seboj," pripoveduje Švicar, ki se najbolj osredotoča na učenje slovenščine. Vpisal se je na jezikovni tečaj na Dobi in ga obiskoval v skupini s še dvema Švicarjema. "Njima tečaj ni tako potreben kot meni, saj imata oba slovenski partnerki in imata priložnost doma govoriti slovensko. Ali vsaj poslušati," hudomušno doda, tudi sam v precej dobri slovenščini, ki se je poleg omenjenega tečaja uči še preko spletnih programov in z branjem otroških slikanic.
"Srečo imam, da je v občini medgeneracijski center, kjer se lahko udeležujem številnih aktivnosti, igram šah in se učim jezika. A če sem iskren, mi slovenščina ne povzroča težav, 'dupleščina' mi jih," se pošali. Največje težave ima z glasovoma s in z. "Zadnjič sem kolegu skušal povedati, da sem šel plesat, a sem v resnici rekel, da sem šel plezat. Meni oboje zveni enako," je ponazoril o jezikovnih zagatah.

Slovenci imate radi papirologijo

Slovenci se mu zdijo prijetni, pripravljeni pomagati in zelo odprti. Pohvali tudi odlično znanje nemščine prebivalcev, čeprav neradi govorijo v tujem jeziku, opaža sogovornik. "Imate pa Slovenci resnično radi papirologijo. Za nakup avta sem moral podpisati kakih sedem dokumentov, da o nakupu stanovanja sploh ne govorimo. Mislim, da v vsem svojem življenju nisem podpisal toliko pogodb, ob tem, da niti ene nisem prebral, ker pač nisem nič razumel," se čudi slovenski birokraciji. Drugo zanimivo izkušnjo pa je doživel s slovenskimi obrtniki. "Če ti obrtnik reče, da bo prišel, to očitno pomeni 'mogoče'. Če reče 'mogoče', pa ga zagotovo ne bo. 'Ne' ne bo rekel nobeden, četudi že vnaprej ve, da ne bo mogel priti," pripoveduje pogovorno točni Švicar.
Svojo poklicno pot je začel kot mehanik, nato je delal v montaži, prevzel delo v pisarni in programiral CNC-stroje ter nazadnje delal kot komercialist. Ima štiri otroke in tri vnuke, s katerimi redno ohranja stike preko skypa, štirikrat letno jih tudi obišče. Kadar jim čas dopušča, pa se otroci z družinami pripeljejo v Slovenijo. Praznike bo družina preživela skupaj, v Švici. "Za praznike nihče ne bi smel biti sam," zaključi.