Branka Bezjak
Več kot 1500 posameznikov je že podpisalo peticijo, ki jo bodo v januarju predali odločevalcem s pozivom, da pristopijo k procesu deinstitucionalizacije in zagotavljanju storitev v skupnosti, da bodo te dostopne ljudem z raznimi oviranostmi takrat, ko jih potrebujejo, in tam, kjer živijo. V Sloveniji v zavodih za dolgotrajno oskrbo živi več kot 4000 ljudi. To je v nasprotju s Splošno deklaracijo človekovih pravic in s Konvencijo o pravicah invalidov. Slednja, h kateri se je leta 2008 zavezala tudi Slovenija, v 19. členu zavezuje države podpisnice, da priznajo in zagotovijo vsem invalidom in osebam z oviranostmi, da sami izberejo stalno prebivališče in se odločijo, kje in s kom bodo živeli.
Zavodi za dolgotrajno oskrbo so totalne institucije. To pomeni, da vse poteka po vnaprej točno določenem sistemu, urniku, ne glede na življenje, individualne potrebe človeka ali specifike njegovih težav. Bivanje je uniformno: vstajanje, prehranjevanje in osebna higiena ter aktivnosti potekajo v skupinah, po urniku institucije. "V zaporu na Dobu ne boste našli nikogar, ki bi tam bival 50 let. V Hrastovcu pa jih lahko naštejemo kar nekaj, pa to niso ljudje, ki bi karkoli zagrešili," je ponazorila Barbara Kotnik, koordinatorka aktivnosti in kustosinja pedagoginja v Muzeju norosti na Tratah, ki deluje v gradu Cmurek, v katerem je več desetletij deloval Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec - Trate. Po eni strani si prizadevajo za ohranitev in revitalizacijo gradu, s programi in aktivnostmi pa želijo zlasti prispevati k procesu deinstitucionalizacije.
"Letos smo praznovali 20 let zaprtja zavoda. Toliko časa kasneje se ni zaprla nobena institucija. Zatorej, če rečemo, da proces pri nas teče počasi, ni res - sploh ne teče!" je dodala Barbara Kotnik, ko je muzej s posebno instalacijo, kratko razstavo, konec novembra gostoval tudi pri Društvu Trafika v trafiki pri mariborskem Mestnem parku. Tudi tam so zbirali podpise za peticijo. Še zmeraj jo je mogoče podpisati tudi preko spleta na naslovu norisnica.muzejnorosti.eu. Podatke podpisnikov potrebujejo le ob morebitni reviziji, sicer jih nikakor ne razkrivajo, še izpostavljajo.
Z leti se definicija norosti spreminja; v sedemdesetih letih je bila epilepsija obravnavana kot duševna bolezen, denimo. V zavodu so pristali tudi odpadniki družbe, ki jih niso imeli kam dati, kot so rekli. In ti ljudje, ki so pred mnogimi leti dobili takšne sporne diagnoze, še kar ostajajo institucionalizirani. Nimajo jih "kam dati", kakor se reče. Sedaj so v njih tudi ljudje po težkih poškodbah glav in podobno. Ena glavnih ovir pri zaprtju teh ustanov je, da je še zmeraj zelo močno zakoreninjeno prepričanje, da je za ljudi v teh zavodih zelo dobro poskrbljeno. "A četudi bi šli v hotel in bi bilo lepo ter bi bilo za vas dobro poskrbljeno, tam ne bi želeli živeti 30 let. Ker želiš imeti svoje stike, intimo, nenazadnje si nismo izbrali, s kom bomo tam," je še ponazorila Kotnikova.
Nihče ne bi hotel živeti trideset let na uniformni način niti v hotelu
Primeri dobrih praks iz tujine so znani, lahko bi jih smiselno vključili v naše okolje in ljudi namestili v manjše skupnosti, kjer bi se ob pomoči lahko bolj samostojno odločali o svojem življenju. Težava je tudi v tem, ker ni dovolj namestitev, ali pa se denimo za nekoga, ki je bil v Hrastovec nameščen iz Nove Gorice, potem najde stanovanje v Mariboru. "Toda ta oseba tukaj nima socialnega kroga, podpore. Pri resocializaciji je zelo odvisno, v kakšnem okolju je, kakšna nevladna organizacija tam deluje. V naši mali državi je to po regijah zelo različno urejeno, ni sistemsko. Narejene so bile tudi že študije, tudi finančni izračuni, da bi drugačen pristop državo manj stal, a se zadeve ne premaknejo," je še povedala.
Ob ustrezni podpori, ki jo je nujno treba zagotoviti z individualnim načrtom, in s storitvami v skupnosti so ti ljudje lahko polnopravni in dragoceni člani skupnosti. Kot družba smo dolžni zagotoviti primerne pogoje za življenje in oskrbo ljudi z dolgotrajnimi oviranostmi v skupnosti, med nami, še pravijo v Muzeju norosti.
