Koronakriza je s seboj prinesla za okoli 20-odstotno povišanje potreb po pomoči, ki jo zagotavlja Območno združenje Rdečega križa (OZ RK) Ptuj. "Po pomoč so prišli zaposleni, ki so na čakanju na delo doma prejemali 80 odstotkov plače, mlade družine ... Otroci so bili zaradi šolanja na daljavo doma. Ker niso imeli zagotovljene šolske prehrane, so bile družine v stiskah. Prej so morali otrokom doma zagotoviti zajtrk in večerjo, potem tudi kosilo in malice," stanje opisuje sekretarka OZ RK Ptuj Marjana Cafuta.
Trenutno se sicer trend iskanja pomoči, podobno kot v preteklih letih, umirja. "Od junija do septembra si ljudje poiščejo hrano pri sorodnikih na deželi ali pa obdelujejo vrtove. Bojim pa se, kaj se bo zgodilo jeseni, ko bo treba kupiti šolske potrebščine in tudi znova ogrevati prostore. Vidimo, da cene, tudi hrane, rastejo," je zaskrbljena Cafutova.
Prepuščeni samim sebi
Po že več let stari primerjavi organiziranosti RK po občinah je ptujsko OZ glede na financiranje lokalnih skupnosti povsem na repu. "Ponekod drugod so zaposleni na plačilnem listu občin. Dobijo kakšno vozilo, brezplačne skladiščne prostore ..." pravi Cafutova. Na Ptuju sta pri RK dve zaposleni. "Če hočeva imeti plačo, morava s tržno dejavnostjo dovolj zaslužiti. Se pravi, opraviti dovolj tečajev za voznike motornih vozil iz prve pomoči, da je razlika med ceno tečaja ter stroški predavalnice in predavatelja dovolj velika za kritje najinih plač." Ob tem plačujejo najemnino za skladiščne prostore. V času epidemije so bili zato kot društvo, ki ni bilo upravičeno do kakršnekoli državne ali druge pomoči, tečajev pa niso mogli izvajati, v tako težki situaciji, da so po besedah Solovjeva resno razmišljali celo o tem, da bi začasno zaprli vrata.
A kljub splošnemu povečanju povpraševanja po pomoči je obisk pri njih - glede na to, komu je pomoč namenjena (prioritetno brezposelnim, prijavljenim na zavodu za zaposlovanje, osebam, ki prejemajo denarno socialno pomoč, upokojencem, ki imajo manj kot 400 evrov pokojnine) - po besedah Cafutove pravzaprav zanemarljiv: "Če bi vsi ti, ki so v naboru upravičencev, vsaj enkrat letno prišli k nam po pomoč, bi bila količina, ki jo imamo na razpolago, morda dovolj za dve delitvi. Ne pa za deset, kot jih letno izvedemo."
Občinski svetnikih odločajo o stvareh, o katerih nimajo pojma
To pomeni, da veliko ljudi po pomoč preprosto ne pride. Po izkušnjah predsednika ptujskega OZ Aleksandra Solovjeva ima pogosto veliko vlogo pri tem ponos: "Sploh starejša generacija ne prihaja. Naučeni so, da morajo poskrbeti sami zase, in če nimajo, pač ni. Niti ne pomislijo, da bi si mogoče na račun testenin, ki bi jih dobili pri nas, lahko privoščili kak košček mesa."
Evro na prebivalca že zdaj premalo
Po besedah Cafutove dobiva RK iz Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim za približno četrtino manj kot v preteklih letih. Ob vključevanju juga Balkana, ki je v neprimerno slabšem socialnem položaju kot Slovenija, pa je po mnenju Cafutove vprašanje, koliko pomoči bo Slovenija v prihodnosti iz sklada sploh še prejemala.
"Bojim se, da bo pomoč, če bo situacija takšna, kot je sedaj, in se bodo potrebe nasploh po Evropi širile, padla na polovico. Kaj bomo s to polovico? Verjetno bomo morali omejevati število prejemov, se pravi, da pomoči posamezniki ne bodo mogli prejeti mesečno kot sedaj." Hkrati bodo verjetno morali več pomoči zagotoviti sami.
Na tri člane en paket
Paketi, ki jih delijo iz lastnih sredstev, vsebujejo olje, sladkor, 100 gramov kave, lonček cedevite, 500 gramov piškotov, tri paštete, tri pločevinke rib, tri mesne doručke, tri pločevinke gotovih jedi ter zavitek pralnega praška. "Težava je, da tak komplet stane 20 evrov. In mi nimamo takšne količine, da bi družini s štirimi člani dali za vsakega en paket. Tako družina z do tremi člani dobi le en paket, tiste s štirimi do šestimi člani dva. In ko preidemo z delitve paketov evropskega sklada na naše, se vsi jezijo, zakaj so dobili manj paketov. Sprašujejo se, kako bodo s tem preživeli." A kot pravi Cafutova, RK ne more skrbeti za preživetje ljudi. Gre le za pomoč, da lahko namesto za hrano del denarja namenijo za plačilo stroškov. Možnosti, da bi vsem pomagali v denarju, namreč nimajo. S prehranskimi paketi pa zagotovijo vsem družinam enako višino pomoči.
"Vemo, da imamo vir financiranja en evro na prebivalca iz občin Spodnjega Podravja. To nikakor ne zadošča. Ponekod pa občinski sveti, ko prebirajo naša poročila, ob tem še dvomijo o naših podatkih o potrebah ljudi. Ptujska občina na ta način v naš proračun prispeva okrog 24 tisoč evrov. Vemo, da za okoli pet tisoč Ptujčanov, ki čez leto pridejo po pomoč, to ni ne vem koliko. Petkrat moramo preračunati, kaj bomo s tem denarjem kupili, da ne bodo dobili le litra mleka in olja ter kilograma moke in sladkorja. Na koncu imajo ljudje občutek, da se norčujemo iz njih, ko pridejo po pomoč. Na tako nizek nivo jih ne moremo spustiti. Že tako so stigmatizirani, ker morajo priti k nam po pomoč. Ker preprosto nimajo druge izbire, da bi preživeli. S pokojnino 400 evrov ti ostane nekaj deset evrov za preživetje za ves mesec. Toliko ali pa manj, kot drugi pustijo v trgovini za vsakodnevni nakup," pravi Cafutova.
(Pre)pavšalna delitev denarja?
Ob tem bodo po besedah Solovjeva verjetno morali poiskati skupne poti tudi s Karitas: "Ptujska občina sedaj tudi njim prispeva sredstva v enakem obsegu. Sedež Karitas je v Mariboru, sledljivost je drugačna kot pri nas. Jeseni se bomo morali pogovarjati tudi o tem. Morda bi se bilo treba kdaj usesti skupaj in se pogovoriti o opravljenem delu. Ne pa, da se denar deli kar pavšalno." Cafutova ob tem doda, da ne gre za zavist do Karitas, a se bo treba skupaj dogovoriti, kaj bo kdo z denarjem iz občinskega proračuna postoril. "Koliko ptujskih svetnikov je do zdaj sploh bilo v prostorih RK? Trije! Kako potem lahko o nečem razpravljajo, če sploh ne vedo, kako izgleda in kaj je?" se ob tem sprašuje Solovjev.
Ob nezavidljivi situaciji pa izpostavlja, da je delitev hrane le možnost za RK, ne pa tudi njihova obveza - ne po statutu ne po zakonodaji. "Če mi ne bi več opravljali delitve, bi to prešlo na občino ali druge inštitucije. In bi morali rešitve pač iskati drugi," poudarja Solovjev.