V intervjuju za Siol je predsednik vlade Marjan Šarec dokončno dokazal, kar smo slutili zadnje tri plus tri mesece, ko je sestavljal in sestavil vlado: da je morda ali celo verjetno najbolj normalen, priseben, trezen, racionalen, spravljiv, celo pameten slovenski politik.
To si upam trditi vsaj na podlagi tega, kar Šarec ima (in zna) povedati — pa ne samo v tem intervjuju.
Ali je tudi učinkovit in trpežen politik, ki bo dosegel zastavljene cilje in se pri tem ubranil interne in opozicijske konkurence in kritik, bomo seveda še videli. Ampak so far, so good.
Že to, da politik zna nekaj normalno in nekaj normalnega povedati, je v slovenskih političnih razmerah precej vredno. V tem smislu pri nas ni težko biti najboljši politik — je pa zato tem bolj neverjetno, da je to ravno Marjan Šarec in da se je ravno človek z nepričakovanimi kapacitetami znašel na čelu izvršne veje oblasti.
Nova normalnost, ki jo z lastnim zgledom uveljavlja in vpeljuje Šarec, je videti kot z drugega planeta. Za kao insajderske novinarje — navajene mindseta, ki si ga vsak s svojega brega šerajo s politiki — pa še posebej.
Avtorja intervjuja (Primož Cirman in Vesna Vuković) si zato nista mogla kaj, da Šarcu ne bi s perverzno dvoumnostjo pohofirala, da “na trenutke [spominja] na Janeza Drnovška kot nedostopnega vladarja”, in ga vprašala: “Namerno?”
Previdno. Šarčeve kvalitete bi morale biti standard, norma, povprečje, da ne rečem intelektualni, sanitarni minimum
