Ne glede na to, ali z debetno kartico plačujete skodelico kave ali nekomu nakazujete denar, bo transakcija potekla po digitalnem sistemu, ki je v popolni lasti bankirjev. Nekaj, kar bi moralo biti javno dobro, tako kot ceste ali kanalizacija, je namesto tega dobičkonosen kartel. Tudi kadar bankirji posojajo denar, preprosto povečajo stanje na računu posojilojemalca, s čimer ustvarijo nov denar. Dolarje, funte, evre, jene in tako naprej torej iz nič pričarajo večinoma komercialne banke.
Tisti, ki zagovarjajo status quo, bodo trdili, da zmožnost bankirjev, da ustvarjajo nov denar, omejuje centralna banka, ki jim določa, kakšen naj bo minimalni delež netveganega dolga, denimo ameriških državnih obveznic ali posojil, zavarovanih z nepremičninami. V teoriji to drži, toda ko se začne kriza, pride tudi do masovnega nastanka slabih dolgov, kar centralno banko postavi pred odločitev, ali naj bankam pusti, da propadejo, ali pa sprejme vse manj vredna zavarovanja posojil.{api_embed_photo_R30}692446{/api_embed_photo_R30}
Odvisnost naše družbe od plačilnih sistemov bank zasebnim bankirjem od leta 2008 - še zlasti pa v času pandemije - omogoča, da superbogate zasipavajo z denarjem centralnih bank, medtem ko vsi drugi nosijo na plečih posledice stagnacije in varčevalnih ukrepov. Ko so se enkrat ujele v to past, centralne banke niso več mogle oživiti gospodarstva in hkrati krotiti finančnikov. Če se želijo iz nje rešiti, morajo odpraviti monopol bankirjev nad plačilnim sistemom in denarno pipico, četudi to samo po sebi še ne bo dovolj. Toda kako?
Odvisnost naše družbe od plačilnih sistemov bank zasebnim bankirjem omogoča, da superbogate zasipavajo z denarjem centralnih bank, medtem ko vsi drugi nosijo na plečih posledice stagnacije in varčevalnih ukrepov
Nevladne kriptovalute, podobne bitcoinu, res ogrožajo bančni monopol nad plačilnim sistemom, tako domačim kot mednarodnim, vendar so v vsakem drugem pogledu klavrna rešitev. Od njihovih številnih pomanjkljivosti najbolj izstopa dejstvo, da se njihova ponudba ne da prilagajati glede na gospodarsko dejavnost. Če bi takšne valute prevladale pred pandemijo, vlade ne bi mogle pomagati delavcem in podjetjem, ki zaradi protikoronskih ukrepov niso mogli opravljati svojega dela. V državah v razvoju, ki se zadolžujejo v tujih valutah, pa bi priznavanje bitcoinu podobnih valut kot zakonito plačilno sredstvo, kakor so to nedavno storili v Salvadorju, utegnilo povzročiti še večje težave od tistih, povezanih z dolarizacijo.
Cilj mora biti ukinitev obeh omenjenih monopolov bankirjev, vendar ne na način, ki bi to čezmerno moč predal v roke birokratov v centralnih bankah. Centralnobančne digitalne valute, ki temeljijo na podobnih tehnologijah za povečanje transparentnosti kot bitcoin, imajo potencial, da izpolnijo tri naloge: osvobodijo plačilni sistem izpod oblasti rentnikov, zagotovijo največjo mero transparentnosti glede novoustvarjenega denarja doslej in demokratizirajo dostop do denarja.
Zanimivo je, da zamisel o digitalni valuti centralnih bank vedno bolj podpira finančni esteblišment, denimo Banka za mednarodne poravnave, znana tudi kot centralna banka centralnih bank. Takšni finančni "vratarji" sprejemajo idejo centralnobančnega digitalnega denarja, ker se zavedajo, da če je ne bodo oni, jo bo pa kdo drug, najsi bo to Ljudska banka Kitajske, katere lastna digitalna valuta je že v napredni fazi razvoja, ali pa, bolj zastrašujoče, tehnološki velikani. Začeti želijo novo dobo digitalnih valut, ki pa ohranjajo monopol, ki ga ima oligarhija trenutno nad denarjem. Zato mora biti cilj progresivnega gibanja, da jim to moč izpuli iz rok in s tako pridobljeno finančno stabilnostjo spodbuja skupno blaginjo.
Prvi korak je ločevanje sistema plačevanja od denarne pipice bankirjev. To bi se dalo zlahka doseči, če bi centralna banka vsakemu rezidentu (pa tudi nerezidentom, ki z rezidenti poslujejo) dodelila digitalni račun, kodo PIN in dostop do spletne oziroma mobilne aplikacije, ki bi omogočala brezplačno in takojšnje nakazovanje denarja. Poleg prednosti brezplačnega plačevanja bi lahko uporabnikom ponudila tudi davčni popust, recimo v višini petih odstotkov, na sredstva, ki jih prenesejo na račun pri centralni banki za poravnavo davkov v naslednjem letu, kar bi privabilo prihranke iz komercialnih bank, obenem pa vladam omogočalo dostop do predhodno plačanih davkov. Bankirji bi posledično morali za ohranitev strank ponuditi dejanske storitve. Glede pomislekov o zasebnosti bi lahko račune pri centralni banki naredili anonimne s pomočjo digitalnih ključev, ki bi jih lahko v duhu nove delitve moči s fizičnimi osebami povezal le neodvisni posrednik. Navsezadnje pa ne smemo pozabiti, da trenutni plačilni sistem, v katerem se bankirji strogo držijo načela "poznaj svojo stranko", ne ponuja skorajda nobene zasebnosti.
Kdor nadzira transakcije, obrestne mere in nastajanje denarja, nadzira politiko
Drugi korak je ukinitev socializma za superbogate, bolj znanega pod imenom kvantitativno sproščanje. Namesto da centralne banke financirajo banke, ki denar posojajo korporacijam, zato da ga lahko te porabijo za ponovno odkupovanje lastnih delnic in si tako večajo bogastvo, ne da bi dejansko kaj vložile, bi lahko vsak mesec samodejno nakazale denar na račun vsakega rezidenta, vlade pa bi lahko na koncu leta od premožnih pobrale davke. Te direktne dividende bi se lahko stalno prilagajale aktualnim gospodarskim razmeram.
Ta sistem mora biti izgrajen na bitcoinu podobni platformi distribuirane knjige transakcij iz dveh razlogov: odpornosti in zaupanja. Vsakršna digitalna valuta centralne banke bi bila izredno izpostavljena, toda če bi temeljila na arhitekturi distribuirane knjige transakcij, bi bila imuna za fizične in virtualne napade. In ker bi količino denarja določala centralna banka, ne bi bilo potrebe po rudarjenju kriptovalut, ki je planetu izredno škodljivo zaradi ogromne količine porabljene energije. Poleg tega bi bilo tudi splošno znano, koliko denarja je v obtoku, kar bi centralnim bankam preprečevalo, da bi prikrito povzročale inflacijo gospodarstva, ob tem pa bi se ohranila anonimnost uporabnikov.
Centralnobančna digitalna valuta bo prej ali slej uvedena. Bitka za nadzor nad plačilnim sistemom in močjo ustvarjanja denarja se bo nadaljevala. Vendar imamo priložnost, da izkoristimo to novo tehnologijo in tako demokratiziramo denar, ponovno prevzamemo oblast nad ponudbo denarja, varčevalcem ponudimo dostojne obrestne mere, ne da povzročimo novo finančno krizo, in da postavimo temelje za univerzalno temeljno dividendo - skratka, da zagotovimo, da denar dela v korist ljudi in planeta.
Kdor nadzira transakcije, obrestne mere in nastajanje denarja, nadzira politiko. Zato se bodo ljudje na oblasti proti temu predlogu borili na vse pretege.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
