Na to že nekaj časa nakazuje več stvari. Cene obveznic in delnic, ki bi se morale spreminjati v popolnoma nasprotne smeri, vse hkrati skokovito naraščajo in se občasno tudi vse hkrati znižajo. Podobno bi se morali stroški kapitala (zahtevana donosnost virov financiranja podjetja) hitro zniževati, a se zaradi vse večje negotovosti bodočih donosov zvišujejo. Da se dogaja nekaj resnega, je postalo jasno 12. avgusta lani. Tedaj smo izvedeli, da se je bruto nacionalni dohodek Združenega kraljestva v prvih sedmih mesecih preteklega leta zmanjšal za več kot dvajset odstotkov, torej za precej več od najbolj pesimističnih napovedi. Samo nekaj minut pozneje je vrednost delnic na Londonski borzi poskočila za več kot dva odstotka. Kaj takega se ni zgodilo še nikoli. Finančni sektor je bil nenadoma popolnoma ločen od realnega sektorja gospodarstva.
Toda ali ti dogodki, kakršnim še nismo bili priča, dejansko pomenijo, da ne živimo več v kapitalizmu? Navsezadnje je ta šel že skozi mnoge preobrazbe. Ali se ne bi morali preprosto pripraviti na njegovo najnovejšo inkarnacijo? Mislim, da ne. Kar se dogaja zdaj, ni samo še ena od metamorfoz kapitalizma, ampak nekaj precej globljega in bolj zaskrbljujočega. Kapitalizem je po koncu 19. stoletja doživel najmanj dve skrajni preobrazbi. Njegova prva velika transformacija v oligopolijo se je zgodila skupaj z drugo industrijsko revolucijo, ko si je elektromagnetizem utrl pot v velike korporacije in megabanke, nujne za njihovo financiranje. Ford, Edison in Krupp so zamenjali peka, pivovarja in mesarja Adama Smitha. Naslednji burni cikel mega dolgov in mega donosov je leta 1929 vodil k zlomu, New Dealu in po drugi svetovni vojni k brettonwoodski ureditvi, ki je prinesla eno od redkih obdobij stabilnosti.
Konec brettonwoodske ureditve je leta 1971 sprožil drugo preobrazbo kapitalizma. Naraščajoči trgovinski primanjkljaj ZDA je spodbudil rast agregatnega povpraševanja in je posrkal neto izvoze Nemčije, Japonske in pozneje Kitajske. ZDA so bile gibalo najbolj dinamične faze globalizacije kapitalizma, medtem ko so se nemški, japonski in pozneje kitajski dobički ves čas stekali nazaj na Wall Street, ki je vse skupaj financiral. Da bi lahko odigrali svojo vlogo, so wallstreetski uradniki zahtevali osvoboditev od vseh newdealovskih in brettonwoodskih omejitev. S to deregulacijo se je oligopolni kapitalizem spremenil v financializirani kapitalizem. Tako kot so Ford, Edison in Krupp zamenjali Smithovega peka, pivovarja in mesarja, so novi akterji kapitalizma postali Goldman Sachs, JP Morgan in Lehman Brothers.
Čeprav sta imeli ti dve radikalni preobrazbi daljnosežne posledice (velika depresija leta 1929, druga svetovna vojna leta 1939, velika recesija leta 2008 in dolgotrajna stagnacija po letu 2009), pa nista vplivali na glavno lastnost kapitalizma: še vedno ga poganjajo zasebni dobički in rente, ustvarjeni na raznih trgih.
Preobrazba smithovskega kapitalizma v oligopolni je spodbudila nebrzdano rast dobičkov in je konglomeratom omogočila, da so svojo ogromno tržno moč (torej svojo novo osvobojenost od konkurence) izrabljali za pobiranje visokih rent od potrošnikov. Wall Street je pobiral rente od družbe, kot če bi jo ropal pri belem dnevu. Tako oligopolni kot financializirani kapitalizem so poganjali zasebni dobički in rente, ustvarjeni na katerem od trgov, bodisi na tistem, na katerem je imelo monopol podjetje General Electric ali morda Coca-Cola, bodisi na tistem, na katerem je kraljeval Goldman Sachs.
Konec je razredne politike, v okviru katere stranke, ki so naklonjene kapitalu, tekmujejo s strankami, ki so bližje delovni sili
Nato se je po letu 2008 vse spremenilo. Aprila 2009 so se centralne banke držav iz skupine G7 povezale, da bi svoje zmogljivosti za tiskanje denarja izrabile za oživitev globalnega finančnega sektorja. Sledilo je obdobje diskontinuitete. Globalnega gospodarstva danes ne poganjajo več zasebni dobički, ampak nenehno generiranje centralnobančnega denarja. Poleg tega ustvarjanje vrednosti ne poteka več na trgih, ampak na digitalnih platformah, kot sta Facebook in Amazon, ki ne delujeta več kot oligopolno podjetje, ampak kot zasebni fevd oziroma posestvo. Bilance stanja centralnih bank poganjajo gospodarski sistem in ne dobički. To je tudi pojasnilo za dogodke, ki smo jim bili priča 12. avgusta 2020. Ko so slišali slabe novice, so finančniki pomislili: "Odlično! Bank of England (britanska centralna banka) bo v paniki natisnila še več funtov in jih usmerila k nam. Čas je, da kupimo delnice!"
Tradicionalni kapitalistični sektorji seveda niso izginili. Na začetku 19. stoletja so bili mnogi fevdalni odnosi še vedno taki, kakršni so bili, nato so postopoma začeli prevladovati kapitalistični odnosi. Tudi kapitalistični odnosi so danes še vedno taki, kakršni so bili doslej, vendar jih že začenjajo izpodrivati tehno fevdalni odnosi. Če imam prav, bo vsak spodbujevalni program hkrati preveč in premalo obsežen. Nobena obrestna mera ne bo zagotovila polne zaposlenosti, ne da bi sprožila zaporedne stečaje podjetij. Konec je razredne politike, v okviru katere stranke, ki so naklonjene kapitalu, tekmujejo s strankami, ki so bližje delovni sili.
Toda čeprav se utegne kapitalizem končati z jokom, bi lahko kmalu sledil tudi pok. Ko se bodo žrtve tehno fevdalnega izkoriščanja in neenakosti, ki trenutno povzroča otopelost, končno oglasile, se bodo oglasile zelo glasno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
