V tridesetih letih se je Thomas Peel odločil za selitev iz Anglije v Swan River v Zahodni Avstraliji. Moški s premoženjem je poleg svoje družine odpeljal s seboj še 300 ljudi iz delavskega razreda - moške, ženske in otroke, vzel pa je tudi 50 tisoč funtov za preživljanje in proizvodnjo. Toda kmalu po prihodu so Peelovi načrti propadli. Vzrok ni bila bolezen, nesreča ali nerodovitna zemlja. Peelova delovna sila ga je zapustila, si priskrbela zemljišča v okoliški divjini in se lotila svojega posla. Čeprav je Peel prinesel delo, denar in fizični kapital, je dostop delavcev do alternativ pomenil, da ni prinesel kapitalizma.
Karl Marx je objavil Peelovo zgodbo v prvem zvezku Kapitala in z njo poudaril, da kapital ni stvar, ampak družbeni odnos med osebami. Prispodoba je še danes koristna pri osvetljevanju razlike med denarjem in kapitalom in tudi pri razlagi, zakaj se varčevanje, čeprav je to nelogično, vedno znova pojavlja.
Zdaj varčevanje ni v modi. Z vladnimi izdatki, kot da jutrišnjega dneva ne bo - oziroma da bi zagotovili prihodnost -, in z zmanjševanjem fiskalnih izdatkov za zajezitev javnega dolga varčevanje ni visoko med političnimi prednostnimi nalogami. Nepričakovano velik in priljubljen spodbujevalni naložbeni program ameriškega predsednika Bidna je varčevanje potisnil še bolj na stran. Toda tako kot množični turizem in velike poročne zabave ostaja v prihodnosti tudi varčevanje v senci, pripravljeno na vrnitev, ki jo lahko sproži vseprisotno namigovanje o bližajoči se hiperinflaciji in slabem donosu obveznic.
Ostaja nekaj dvoma, da varčevanje temelji na napačnem razmišljanju, ki vodi k politiki samoporaza. Napaka se je zgodila, ko politika ni prepoznala, da v nasprotju z osebo, družino ali podjetjem vlada ne more računati na svoj dohodek neodvisno od porabe. Če se skupaj odločimo za varčevanje denarja, ki bi ga lahko porabili za nove čevlje, bomo denar obdržali. Toda ta način varčevanja ni primeren za vlado. Če zmanjša porabo v obdobjih nizke ali padajoče zasebne porabe, bo vsota zasebne in državne poraba hitreje upadala.
Ta vsota je nacionalni dohodek. Torej za vlade, ki si prizadevajo za varčevanje, zmanjšanje porabe pomeni nižji nacionalni dohodek in manj davkov. Za razliko od gospodinjstva ali podjetja - če vlada v težkih časih zmanjša svojo porabo, zmanjša tudi svoje prihodke. Toda če je varčevanje tako slaba ideja, ki izčrpava naša gospodarstva, zakaj je tako priljubljena pri močnih gospodarstvih? Ena od razlag je, da čeprav se zavedajo, da je državna poraba za imunitetne množice odlična zavarovalna polica pred recesijo in grožnjo njihovemu premoženju, so dovzetni za plačilo davkov. Verjetno je res tako - ničesar oligarhov ne združuje bolj kot sovražnost do davkov. Vendar to ne pojasnjuje odločnega nasprotovanja ideji, da bi denar centralne banke porabili za revne.
V ZDA delodajalci poročajo, da delavcev po odpravi zapore ob pandemiji ne morejo najti
Če vprašate ekonomiste, katerih teorije se ujemajo z interesi najbogatejših 0,1 odstotka, zakaj nasprotujejo financiranju prerazporeditvenih politik, ki koristijo revnim, bi bil njihov odgovor odvisen od inflacijskega strahu. Bolj sofisticirani bi šli nekoliko dlje: to bi sčasoma prizadelo predvidene upravičence, ker bi se obrestne mere zvišale. Takoj bi bila vlada, ki bi se morala soočiti z višjimi odplačili dolga, prisiljena zmanjšati svoje izdatke. Nato bi vsemogočna recesija v prvi vrsti prizadela revne.
To ni kraj za ponovno razpravo o tem. A za trenutek predpostavimo, da so se vsi strinjali, da tiskanje novih milijard dolarjev za financiranje osnovnega dohodka revnih ne bi povečalo ne inflacije ne obrestnih mer. Bogati in močni bi temu še vedno nasprotovali zaradi izčrpavajočega strahu, da bodo končali kot Peel: spoštovani, a brez moči, da bi si podredili šibkejše.
Dokaze o tem že vidimo. V ZDA delodajalci poročajo, da delavcev po odpravi zapore ob pandemiji ne morejo najti. V resnici mislijo na to, da ne najdejo delavcev, ki bi delali za ponujeni drobiž. Podaljšanje doplačila za brezposelne v višini 300 ameriških dolarjev na teden, kar je kongres zavrnil, pomeni, da delavci s tem prejemajo več kot dvakrat višje zneske, kot je zvezna minimalna plača. Delodajalci tako doživljajo nekaj podobnega temu kot Peel kmalu po prihodu v Swan River. {api_embed_photo_R30}665804{/api_embed_photo_R30}
Če imam prav, je Biden zdaj pred nemogočo nalogo. Zaradi načina, kako so se finančni trgi po letu 2008 ločili od dejanske kapitalistične proizvodnje, bo vsaka stopnja fiskalne spodbude, ki jo bo izbral, premajhna in hkrati prevelika. Premajhna bo, ker ne bo uspela ustvariti dovolj dobrih delovnih mest, prevelika pa glede na nizko donosnost in visok dolg številnih korporacij - že najmanjše povečanje obrestnih mer bo namreč povzročilo niz stečajev podjetij in finančnih trgov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
