(BRANJE) Je treba gospodinjstva res zaščititi?

Banka Slovenije je z namenom zaščite stabilnosti bančnega sistema na tiskovni konferenci v začetku oktobra najavila ukrepe, ki naj bi na eni strani zaščitili posameznike pred brezglavim najemanjem potrošniških posojil in na drugi strani zmanjšali verjetnost, da se ponovi potreba po veliki dokapitalizaciji bank iz leta 2013. Pri tem je izhajala iz preteklih priporočil, ki sama po sebi niso zajezila visoke kreditne rasti. V zadnjih treh letih so se namreč potrošniška posojila povečevala po več kot desetodstotni letni stopnji in so dosegla vrednost treh milijard evrov. Iz vrednosti dveh milijard evrov konec 2015 to pomeni kar 50-odstotno povečanje in tako na prvi pogled povsem upravičuje ukrep Banke Slovenije, ki je v novembru tudi že začel veljati.
Kreditni cikel ne sledi povsem gibanju BDP oziroma razpoložljivemu dohodku in je vezan tudi na druge dejavnike, kot so gibanja na trgu dela (zaposlenost, plače), obrestne mere, restriktivnost bank pri posojanju in predvsem pripravljenost gospodinjstev, da se zadolžujejo. Zato je smiselno opazovati kreditno dinamiko skozi obdobje celotnega poslovnega cikla, denimo deset let, na podlagi podatkov o gibanju bruto bančnih posojil (pred slabitvami) iz Biltena Banke Slovenije. V tem obdobju se je nominalni BDP (ta je relevanten, ko opazujemo povezanost s posojili) povečal za 33 odstotkov, celotna posojila gospodinjstvom pa za 32 odstotkov. To z drugimi besedami pomeni, da se v razmerju do BDP delež vseh bančnih posojil gospodinjstvom ni povečal, temveč je ostal bolj ali manj nespremenjen pri 22,5 do 22,7 odstotkih. Znotraj vseh posojil gospodinjstvom so stanovanjska imela 60-odstotni delež, potrošniška 27-odstotnega in ostala 13-odstotnega. Dinamika gibanja teh podskupin posojil je bila zelo različna, saj so se stanovanjska povečala za 73 odstotkov, potrošniška so bila praktično nespremenjena v nominalnem znesku, ostala pa so se zmanjšala za 9,2 odstotka. Na podlagi teh podatkov bi lahko zaključili, da se je povečal predvsem pomen stanovanjskih posojil tako zaradi rasti števila transakcij z nepremičninami kot povprečne rasti cen nepremičnin, precej manj pa pomen potrošniških, ki so sledila zlasti ugodnim gibanjem pri zaposlenosti in plačah.