Na evropski ravni je status quo izgubil in hkrati zmagal; izgubil, ker sta največji politični skupini, Evropska ljudska stranka ter Socialisti in demokrati, izgubili največ sedežev, zmagal, ker brez njiju praktično ne bo mogoče sestaviti stabilne koalicije. Poraz teh dveh skupin hkrati kaže na izčrpanost povojne politične delitve na stranke kapitala in tradicije (desnica) ter stranke dela in družbenega napredka (levica). Druga, globalizacijska politična delitev, na progresivne liberalce in kulturno reakcijo, se je odrezala bolje; liberalci so okrepil svoj položaj in postali tretja najmočnejša skupina, na drugi strani so se okrepili tudi desni populisti. Liberalci so sicer doživeli poraz v Franciji, ki je ob odhajanju Merklove prevzela pobudo evropskega projekta, na drugi strani so se premešale tudi karte med populističnimi in evroskeptičnimi skupinami, ki so še vedno bolj nadzorovan način preusmerjanja pozornosti kot pa resna grožnja.
Po Evropi miru povojne generacije, Evropi prostega trga in mobilnosti osemdesetih in devetdesetih let so si milenijci izbrali svojo Evropo. Njihovo sporočilo: ne želimo se zadušiti v vaših odpadkih
