"Dajte nam kar 'zrihtat' dom, smo se premislili," je eden izmed najpogostejših stavkov, ki jih navadno tik pred odpustom bolnika izustijo njegovi svojci. Tistega bolnika, starega približno 60 let, ki smo ga pred tem pospešeno rehabilitirali z vso (ne)mogočo kadrovsko in tehnično zmogljivostjo nekaj mesecev, da je po obsežni možganski krvavitvi sposoben samostojnega požiranja, nekaj samostojnih gibov in sedenja v vozičku. Vloge za dom v vmesnem času niso oddali, saj je bil dogovor, da gre bolnik v domačo oskrbo. Seveda, maratona verjetno ne bo pretekel. Vsaj ne v naslednjih mesecih, ampak celotna zdravstvena ekipa je zanj vesela, da je tako napredoval, da bi lahko funkcioniral v domačem okolju. In na dan odpusta, ki se ne zgodi, je postavljen na konec čakalne vrste prosilcev. Zadržimo ga, navadno se razvije pljučnica, uroinfekt. In marsikdo odobritve prošnje za sprejem v dom ne dočaka zaradi številnih okužb.
Drug primer so bližajoči se dopusti, pa naj bodo prvomajski, poletni ali predbožični, ko so kot paket pred vrati ambulant puščeni ostareli svojci, "ki so čez noč postali nepokretni", in "ker smo plačevali zavarovanje, imamo pravico do oskrbe pri vas te tri tedne", četudi brez pravega kliničnega poslabšanja. "Samo prebelimo še, potem ga vzamemo," so pred časom svojci zavlačevali bolnikov odhod domov, ki se nato ni nikoli zgodil. Tudi ko so zamenjali že kopalnico, spalnico in streho na skednju ter se vrnili s poletnega dopusta. "Dolžni ste poskrbeti zanj", "Pa enkrat še za našega uporabite svoje zveze," slišimo nemalokrat.
S skupnim naporom socialne službe, sobnega zdravnika in predvsem svojcev se za veliko večino bolnikov najde rešitev
