Ne pusti se motiti - kljub dejstvu, da je zasedla edini prosti stol v prostoru. Da se sestra, ki bi ji lahko bila mama, sklanja in izpolnjuje dokumentacijo stoje. Da se za njenim hrbtom drenja specialist, ki bi mu košček mize prišel prav. Ko jo prvič opozorim, da naj se drži svojih nalog (pri čemer ne omenim niti tega, da nekajurni prezgodnji odhod ni med njimi), dobim v odgovor tipično najstniško zavijanje z očmi. Ko čez nekaj minut ponovim prošnjo, kajti očitno sem bila preslišana, dobim suveren "Čilaj, stara". Vzvišeno in brez oklevanja. Nekaj, kar meni in mojim kolegom desetletje nazaj, ko smo stopali na pot zdravniškega poklica, ni prišlo na misel niti v najdrznejših sanjah. Poznali smo hierarhijo, spoštovali smo jo.
"Čilaj, stara."
Besedna zveza, ki sama po sebi ne pomeni nič, a je v kontekstu študent - specialist, desetletne razlike v starosti ali pa vsaj spoštovanja na relaciji domači oddelek - gostujoči prišlek dokaz, kam nas je pripeljala permisivna vzgoja. In ko sem v napol šokiranem stanju kolegici razlagala, kako po novem delujejo dvajsetletniki, mi je stvarno predlagala, naj se navadim na nove generacije. Kristalni in indigo otroci, otroci samouresničevanja. Naslednjič mi bo gospodična verjetno svoje nestrinjanje esemesnila ali tvitnila. Podobno kot moderna mladina sedaj odpove napovedane sestanke, obvezno prakso in celo razgovore za službo. Nisem psiholog, sociolog ali pedagog. Sem živela pa v prepričanju, da permisivna vzgoja vendarle vzgaja in ne producira ljudi brez osnovnega bontona.
Kristalni in indigo otroci, otroci samouresničevanja
A sem že pred leti kot asistentka na eni izmed ljubljanskih fakultet na lastni koži vsako sredo popoldne (za)čutila posledice novodobnega starševstva. Od e-mailov staršev, ki so me prepričevali, da sem definitivno prestroga, ker od dvajsetinnekajletnikov zahtevam, da vendarle znajo vsaj osnovne statistične operacije, celo do poskusa prepričevanja preko socialnih omrežij. Ena najljubših anekdot pa je zagotovo obisk enega izmed staršev, ki me je poskusil prepričati, da bom ob finančni injekciji pozabila, da je sin zaključni kolokvij pisal le eno tretjino minimalno predvidenega oziroma zahtevanega znanja. Sin se poskusa "pogajanj" ni mogel udeležiti, doma je pakiral stvari za na morje, saj je po napornem letu potreboval "počitek".
Permisivna vzgoja se je pojavila nekje po drugi svetovni vojni, ko s(m)o spoznali, da avtoritarna, včasih nasilna vzgoja ni primerna za zdrav otrokov razvoj. Osnovna definicija permisivnosti pomeni učenje vrednot, reakcij, s katerimi se bo otrok idealno razvijal, če mu bo okolje nudilo vse, da bo doživljal čim manj frustracij. Takšno okolje naj bi mu omogočilo, da se čim bolj spontano odziva na dogajanje v sebi in okolju, da doživlja tako čim manj konfliktov. Ker pa pri novodobni vzgoji starši prevzemajo odgovornost tudi za otrokove napake, se otrok ne nauči povezave med svojo odločitvijo in posledicami te odločitve. Na ta način se v zadnjih letih, ko na trg delovne sile prihaja novodobna generacija, zdi, da vzgajamo male pošasti. Reakcije staršev so odvisne od počutja, ne pa od otrokovih dejanskih reakcij. Zato so odzivi staršev na otrokove napake večinoma zelo mili. Starši ga razumejo in mu dajo vedeti, da je vse v redu. Slabost takšnega načina vzgoje je tudi v tem, da se otrok ne počuti varnega, saj živi v stalni negotovosti. Enkrat gre spat ob sedmih, umit, s skrtačenimi zobmi in oblečen v pižamo, drugič ob polnoči omahne v posteljo kar v trenirki in neumit. Po eni strani, če je bil otrok v zgodnjem otroštvu prikrajšan za tople emocionalne izmenjave in ni bil soočen s pravili in zakoni, ne bo razvil kompetenc za ustrezno družbeno funkcioniranje v odrasli dobi. Otroci, ki so bili vzgajani bolj svobodno, se tako ne odlikujejo s samostojnostjo, ustvarjalnostjo in notranjo (avtonomno) moralnostjo, ampak do skrajnosti razvijejo egoistično miselnost in bolestno narcistično odvisnost od zunanjih potrditev, ki jim jih posreduje socialno okolje, kadar uspešno igrajo družbeno primerne vloge. Posledica tega so lahko narcistične motnje.
Imamo dva tipa narcističnih motenj - grandioznost in omnipotentnost. Grandioznost je najlažje razložiti po principu "pozicija veličanstva". Otrok, pa četudi je že davno prerasel vrtčevska leta in bi v nekih drugih časih že vstopal v srednja leta, je ne glede na svoja dejanja (ali njihovo odsotnost) preprosto na prestolu. Lahko bi strnili: njegovo veličanstvo otrok pri 30 letih, z nedokončano diplomo, leži na kavču med prestavljanjem kanalov, tu in tam potegne malo travice, medtem ko mu mama kuha, pere in lika, ata pa mu tanka avtomobil in primakne za žepnino. Omnipotentni tip pa je povezan z iracionalnim perfekcionizmom. Otrok (ki to niti ni) mora v tem "krutem svetu" desetkrat več znati kot vsi drugi, desetkrat več delati kot vsi drugi, desetkrat več trpeti kot drugi. Omnipotentnost pomeni biti najboljši, edinstven in to hlepenje po edinstvenosti vodi v iracionalni perfekcionizem, ki nima osnovnega stika z realnostjo.
Mediji so polni primerov, ki kažejo, da starši prelagajo odgovornost za vzgojo na šole, vrtce, zdravstvene in socialne službe, v katere so posredno ali pa neposredno vključeni otroci. Ti prevzemajo vedno več vzgojnih nalog, za katere so bile včasih odgovorne družine. In v tem času sem resnično srečna, da se nisem podala na pot učiteljskega poklica, saj postaja primerljivo trd z zdravniškim. "Mi moramo poskrbeti za to, da bo otrok imel srečno otroštvo, itak bo še dovolj frustriran kasneje v življenju," je ena izmed najpogostejših floskul, s katerimi se novodobna permisivna družba otresa odgovornosti.
Med samouresničevanjem, samopotrjevanjem in samospoznavanjem je tako vedno več mladih, ki si med študijem vzamejo pavzo. Kar niti ni tako napačno, a kaj, ko se ta pavza vleče še pri tridesetih. Sama imam tako še vedno nekaj kolegov in kolegic, ki se kljub Kristusovim letom še vedno iščejo. Iščejo primeren faks, čeprav jim do diplome manjka le še nekaj izpitov. "A ne vedo, ali je to to." Iščejo svoj prostor pod soncem, svojega sanjskega partnerja ali samo idealni rock band. No, medtem cele dopoldneve prekofetkajo nekje v Poštni. Mi "japiji, karieristi" pa delamo, da si lahko oni s svojo socialno podporo privoščijo svoj macchiato in obvezni marlboro, ki je postal sinonim reševanja sveta. Včasih morda še oplemeniten.
"Čilaj, stara," bi rekla današnja mladina, ob kateri se res že zapisujem med fosilne starostnike. Sama pa lahko rečem le "čilaj, moderna družba," ki nam na trg delovne sile in socialnih odnosov pošiljaš takšne dvajsetinnekajletnike. Ne vseh, a vedno večjo večino. In se sprašujem, kdo bo čez dvajset, trideset let prevzemal odgovornost za napake v službah, kdo prevzemal dodatne delovne ure ali dodatnih nekaj bolnikov, ko bomo stare, nepermisivne generacije začele odhajati. Ali pa bo morda takrat zavijanje z očmi vendarle dobilo status olimpijskega športa.
