"Če še leta 2017 nismo imeli skoraj nič podatkov o duševnem zdravju slovenskih vrhunskih športnikov, je to zdaj postalo področje aktivnih raziskav. Dobili smo prvo strokovno knjigo, mediji kažejo zanimanje, športniki vse pogosteje o svojih težavah javno spregovorijo. V Ljubljani je predlani bil evropski kongres psihologov, nosilna tema sekcije športnih psihologov je bila ravno omenjena tema.
Pandorino skrinjico je odprl Jani Brajkovič, ko je v zelo iskrenem intervjuju delil svojo bitko z motnjo hranjenja - bulimijo. V njem je dejal: 'Kolesar mora biti za vrhunske uspehe v mladosti vrhunsko travmatiziran!' Ne morem se znebiti občutka, da to ne velja le za kolesarje, temveč za vse športne panoge in športnike, ki v njih tekmujejo. Nedvomno se tega premalo zavedajo vsi, ki so vpeti v šport, od staršev in trenerjev do funkcionarjev.
Če drži rek 'zdrav duh v zdravem telesu', se je treba vprašati, koliko zdravega duha premorejo športniki v svojih pogosto poškodovanih in naporom izpostavljenih telesih. Med športniki se redko pojavljajo psihoze, shizofrenija in bipolarna motnja. Zelo pogoste pa so, v tem vrstnem redu, depresija, anksioznost, motnje hranjenja, odvisnost od alkohola in iger na srečo. Nadalje se pojavljajo duševne motnje, značilne le za vrhunske športnike: motnje razpoloženja kot posledica pretreniranosti, tako imenovana anoreksija atletika, atletska adipoznost (debelost), demenca pugilistica ali boksarska demenca (najbolj znan primer je Mohamed Ali, a ne pojavlja se zgolj pri boksarjih, temveč pri vseh športih, kjer prihaja do blažjih ponavljajočih se ali občasnih močnejših udarcev v glavo), odvisnost od vadbe in vrsta tveganih vedenj, kot so vožnja pod vplivom alkohola, promiskuiteta itd. Vse našteto dodatno otežuje prepoznavanje duševnih motenj med športniki." (dr)
Vir: https://www.delo.si/sobotna-priloga/so-slovenski-vrhunski-sportniki-zares-vrhunsko-travmatizirani
