(GLOBALNA ARENA) Kopičenje bogastva le pri nekaj ljudeh spreminja ostalo gospodarstvo v puščavo

Začenja se olimpijski finale na sto metrov. Množica kriči ob zvoku startne pištole. Sprinterji se poženejo. Toda po 30 metrih se vodilni upočasnijo, kot da bi bili solidarni s počasnejšimi sotekmovalci. Za to dejanje se niso odločili sami, vendar nova pravila določajo stroge omejitve največje razdalje, ki ločuje zmagovalca od zadnjeuvrščenega. Konservativni nasprotniki prerazporeditve dohodka in bogastva imajo v mislih prav tovrstno analogijo, ko objokujejo "politiko zavisti". Bogataše si predstavljajo kot sprinterje, ki jih želijo upočasniti z zakonom in s kazenskimi obdavčitvami. Toda življenje niso olimpijske igre, na katerih talent in treningi določajo športnikovo uspešnost. Bolj je podobno rimski areni, v kateri dobro oboroženi gladiatorji premagujejo neoborožene žrtve, ki ne izgubijo bitke zato, ker se niso dovolj potrudili, temveč zaradi asimetrično nadetega oklepa.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je bilo morda mogoče zanašati na trdo delo in inovativni um, s katerim so se ljudje rešili iz revščine in napredovali. Toda to je bilo mogoče le zato, ker je družba omejila, kaj smejo ultrabogati, predvsem bankirji, početi s svojim denarjem. Ker pa so bile te omejitve kasneje odstranjene in je propadel monetarni sistem, vzpostavljen v Bretton Woodsu, gospodarstva pa so se financializirala, dolgi delovniki in izkazovanje neizmernega talenta morda nikamor več ne pripeljejo.

Težava, s katero se sooča večina ljudi, zlasti mladih, ni, da jih superinvestitorji, kot je Warren Buffett, puščajo daleč zadaj. Težava je zaostajanje zaradi zastajajočih naložb in plač - zaradi preprostega dejstva, da bogati postanejo bogatejši skoraj v spanju, razlogi za to pa nimajo nič skupnega s trudom, podjetništvom ali varčevanjem.

Tudi veliki inovatorji so del problema. Jeff Bezos je imel vizijo, revolucioniral je maloprodajo - in obogatel. Toda kateri del njegovih 200 milijard dolarjev je nagrada za njegovo pametno razmišljanje in podjetnost? In kateri del njegovega sedanjega bogastva izhaja preprosto iz njegovega prejšnjega bogastva? Čeprav je na takšno vprašanje nemogoče natančno odgovoriti, največji delež svetovnega bogastva v družbi ne pripada inovatorjem ali podpornikom. Ko se bogastvo kopiči pri le nekaj ljudeh, se preostali del gospodarstva postopoma spreminja v puščavo. To ni nič novega. Že od nekdaj vemo, da pretirana tržna moč podpira pretirano bogastvo, ki se nato vrne v še večji tržni moči. In v tem je bistvo: nič ne zavira produktivnosti in tako učinkovito zmanjšuje zaposlenosti kot prav pretirana tržna moč. Če se sklicujemo na konservativno analogijo - niti najhitrejši tekači ne morejo zmagati, če ultrabogataši z bogastvom, ki ga imajo v svojih rokah, vsem drugim tekmovalcem spreminjajo tekaško progo v peščeno. Zato je v državah z naraščajočo koncentracijo bogastva že mogoče opaziti največ revščine, ki uničuje dušo, in največ "smrtnih primerov zaradi obupa".

Kaj bi morali storiti glede močno koncentriranega bogastva? Kako ga lahko pošteno in učinkovito prerazporedimo? Davek na premoženje je danes v modi. Toda noben pravno in politično izvršljiv davek na premoženje ne more bistveno zmanjšati sedanjega zatiranja neenakosti. Poleg tega pri konservativcih sproža dvom o prerazporeditvi bogastva z zastavljanjem prikladnih vprašanj: Ali naj država izseli slabega dediča iz dobre hiše, če si ne more privoščiti plačila davka na premoženje? Kako ocenimo predmet, na primer zbirko znamk, ne da bi ga prej ponudili na dražbi?

Na srečo obstajajo preizkušeni načini za prerazporeditev bogastva, ne da bi kdo kršil pravice ali prestopil etične meje. Leta 1906 je Theodore Roosevelt slavno razbil podjetje Standard Oil in druge kartele, čeprav je opozicija obžalovala njegov napad na inovativnost in podjetništvo. Po propadu Wall Streeta leta 1929 se je z istim zborom soočil še en Roosevelt, Franklin Delano, ko je bil zli duh finančništva ujet v steklenico. S tema potezama so Rooseveltovi izvedli prerazporeditev bogastva in moči, ki je ni moglo doseči nič manj kot revolucija.

Seveda močni najdejo načine, kako se takšnih spon otresti. Po propadu sistema Bretton Woods leta 1971 so Wall Street in karteli spet začeli prevladovati. Danes so tri megafirme - BlackRock, Vanguard in State Street - v lasti vsaj 40 odstotkov vseh ameriških javnih podjetij, skoraj 90 odstotkov pa jih kotira na newyorški borzi. Prevladuje tiho dogovarjanje, saj vsak izvršni direktor ve, da se bo matična megafirma verjetno pogovarjala z izvršnimi direktorji konkurenčnih podjetij, ki jih ima prav tako v lasti. Rezultat so višje cene, manj inovacij, nižje naložbe in seveda stagnirajoče plače.

Moč se je še bolj koncentrirala, ko je Wall Street leta 2008 implodiral in so centralne banke začele črpati reke denarja v finančni sistem. S povečevanjem količine denarja centralne banke so ogromni karteli izkoriščali to likvidnost in si izmišljali nove oblike dolga, odkupovali lastne delnice ter dvigali cene delnic (in seveda bonuse) v stratosfero, medtem ko so izstradali področje naložb v kakovostna delovna mesta in zeleno infrastrukturo.

Megapodjetja so si privoščila še eno priljubljeno zabavo: uzurpiranje trgov, nakup politikov in ugrabljanje regulatorjev - skratka zastrupitev liberalne demokracije. Ko je covid-19 gospodarstvo potisnil v še večjo depresijo, se je svet financ popolnoma ločil od realnega gospodarstva in kapitalizem spremenil v vrsto tehnofevdalizma. Če želimo končati ta režim, moramo priklicati dve Rooseveltovi intervenciji. Namesto da bi zapravljali energijo za neučinkovito obdavčevanje premoženja, bi se morali naprednjaki osredotočiti na tridimenzionalno strategijo.

 Prvič, denar centralne banke mora biti usmerjen izključno v podporo javnim naložbam v zeleni prehod in drugim javnim dobrinam. Drugič, korporacije, ki monopolizirajo lastne trge, kot sta recimo Amazon in Facebook, bi bilo treba razbiti. Nazadnje je treba del delnic velikih korporacij (morda deset odstotkov) položiti v sklad socialnega kapitala za financiranje univerzalnega temeljnega dohodka.

Ta kombinacija politik, ki bi črpala navdih iz protimonopolne zakonodaje in nekdanje zakonodaje programa New Deal, bi lahko oživila gospodarstvo, vzpostavila demokracijo in rešila planet. Če bi bila politična ekonomija olimpijski dogodek, bi bil favorit za zlato medaljo že znan.