Resda finančni trgi že od nekdaj nagrajujejo razplete, ki povečujejo stiske. Slaba novica za uslužbence nekega podjetja, denimo načrtovana odpuščanja, je pogosto dobra novica za njegove delničarje. Toda če se slaba novica hkrati nanaša na večino delavcev, vrednosti delnic na borzah vedno padejo, predvsem zaradi razumnega pričakovanja, da se bo, ker bo prebivalstvo moralo zategniti pas, znižal celoten prihodek, z njim pa tudi povprečni dobički in dividende. Logika kapitalizma ni bila lepa, vendar je bila razumljiva.
Toda zdaj je drugače. V dogodkih, ki so dosegli vrhunec 12. avgusta, ni nobene kapitalistične logike. Prvič se je zgodilo, da je vsesplošno pričakovanje zmanjšanja prihodkov in dobičkov sprožilo nakupovalno mrzlico v Londonu in New Yorku oziroma je vsaj ni oviralo. Pa ne zato, ker špekulanti stavijo na to, da sta britansko in ameriško gospodarstvo dosegla dno, zaradi česar je zdaj odličen trenutek za nakup delnic.
Prvič v zgodovini se finančniki dejansko požvižgajo na realno gospodarstvo. Vidijo lahko, da je covid-19 kapitalizem uspaval v umetno komo. Vidijo lahko, kako izginjajo profitne marže. Vidijo lahko cunami revščine in njegove dolgoročne učinke na agregatno povpraševanje. In vidijo lahko, kako pandemija razkriva in še dodatno poglablja že obstoječe razredne in rasne prepade.
Vse to vidijo tudi špekulanti, vendar se jim ne zdi pomembno. In ne motijo se. Ko je covid-19 trčil ob ogromen balon, ki ga vlade že od leta 2008 uporabljajo za reševanje finančnega sektorja, so postali cvetoči delniški trgi kompatibilni z vsesplošno gospodarsko implozijo. To je bil zgodovinsko pomemben trenutek, ki je zaznamoval diskreten, pa vseeno opazen prehod s kapitalizma na neko čudno vrsto postkapitalizma.
A začnimo na začetku.
Pred kapitalizmom se je zdelo, da se dolg nahaja na samem koncu gospodarskega cikla. V fevdalizmu je bila najprej proizvodnja. Kmetje so garali na gospodarjevih poljih, žetvi je sledila delitev pridelka. Še prej je šerif pobral gospodarjev delež. Nekaj tega deleža je bilo monetiziranega, ko ga je gospodar prodal. Dolg se je pojavil šele tedaj, ko je gospodar posodil denar izposojevalcem (pogosto tudi kralju).
Kapitalizem je obrnil vrstni red. Ko sta bila delo in zemlja komodificirana, je bil dolg nujen še pred začetkom proizvodnje. Kapitalisti brez zemlje so si morali izposoditi denar, da so lahko najeli zemljo, delavce in stroje. Pogoji teh najemniških pogodb so opredeljevali način delitve prihodka. Šele tedaj se je lahko začela proizvodnja in prinesla prihodke, katerih ostanek je bil kapitalistov dobiček. Zato je bil dolg gonilna sila začetnih obljub kapitalizma. Toda šele med drugo industrijsko revolucijo je lahko kapitalizem spremenil podobo sveta.
Pandemija je še dodatno okrepila tisto, kar že od leta 2008 spodkopava temelje kapitalizma: povezavo med dobičkom in akumulacijo kapitala
