Nemški, francoski in švedski zdravniki soglašajo: Aleksej Navalni, najvplivnejši domači kritik ruskega predsednika Vladimirja Putina in ustanovitelj protikorupcijskega sklada FBK, je bil zastrupljen z živčnim strupom novičokom. Navalni je preživel. Rusko-nemški odnosi morda ne bodo, kar ni nujno slabo. Nemška kanclerka Angela Merkel je poudarila pomen zavzetja "jasnega stališča" in je Navalnega razglasila za "žrtev zločina, s katerim so ga hoteli utišati". Ob tem primeru se po njenem mnenju zastavljajo zelo resna vprašanja, na katera lahko - in mora - odgovoriti samo ruska vlada. "Svet," je zagotovila, "bo počakal na odgovor."
Merklova je ruske oblasti pozvala, naj sprožijo neodvisno in transparentno preiskavo zastrupitve Navalnega. Enako sta storili EU in Velika Britanija. Če bi ta preiskava pokazala, da so za zločin odgovorne ruske oblasti, bi bila po mnenju Evropske komisije na mestu uvedba novih sankcij. Ne nazadnje gre pri zastrupitvi, tako trdi Organizacija za prepoved kemičnega orožja, za uporabo prepovedanega orožja. To ni prvič, da je ruska vlada obtožena uporabe živčnega strupa novičoka za utišanje domnevnih Putinovih sovražnikov. Leta 2018 sta bila v Veliki Britaniji z novičokom zastrupljena ruski dvojni agent Sergej Skripal in njegov hčerka Julija. Oba sta napad preživela in se zdaj skrivata.
Uradni Kremelj vehementno zanika svojo vpletenost v obeh primerih. Dmitri Peskov, glasnik ruskih oblasti, vztraja, da "ni podlage za obtoževanje Rusije za vpletenost v zastrupitev Navalnega". Sergej Nariškin, šef ruske zunanje obveščevalne službe, je šel še dlje in je zatrdil, da bi lahko zastrupitev organizirale zahodne obveščevalne službe, da bi diskreditirale Rusijo. Čeprav se zdi Nariškinova zgodba za lase privlečena, pa sploh ni tako zgrešena: napad na Navalnega je Rusiji prinesel več škode kot koristi. Odločitev za zastrupitev vplivnega političnega nasprotnika tik pred lokalnimi volitvami, in to z ničimer drugim kot z živčnim strupom, razvitim v Sovjetski zvezi, je v nasprotju z vso politično logiko. Zaradi protestov proti avgustovskim ukradenim predsedniškim volitvam, ki so preplavili sosednjo Belorusijo, se zdi tajming še bolj nenavaden.
Poleg tega je bil prvi odziv uradnega Kremlja na zastrupitev Navalnega zelo zmeden. Mar ne bi morali imeti ruski funkcionarji pripravljene solidne lažne zgodbe, preden bi ukazali napad? Če za napadom res stojijo ruske oblasti, kot trdijo Nemci, se je ta očitno sprevrgel v pravo spektakularno polomijo. Putin že nekaj časa igra vlogo nekakšnega Darth Vaderja globalne politike, sposobnega vpletanja v ameriške volitve, organiziranja protestov v Franciji, prepričevanja Velike Britanije k brexitu in podpiranja diktatorjev, kot je sirski voditelj Bašar Al Asad. Kot nekdanji agent KGB je dejansko zelo iznajdljiv, strateški in premeten. Zakaj mu torej ne bi uspelo ubiti Skripalovih in Navalnega? In zakaj bi Rusija Navalnega izročila Nemčiji, kjer bi hitro odkrili novičok?
Putin se zdaj sooča z mednarodnimi protesti in grožnjami s sankcijami, vključno z morebitno odpovedjo donosnih mednarodnih projektov, kot je gradnja plinovoda Severni tok 2 med Rusijo in Nemčijo. Zastrupitev Navalnega tega preprosto ni vredna. Pravzaprav je napad bolj podoben kakšni protiruski piarovski taktiki kot zlovešči zaroti uradnega Kremlja.
Putin je ustvaril sistem, v središču katerega je on sam. In tam je mogoče v Rusiji najti vso odgovornost ali krivdo
Toda če se zdi ideja, da je Putin neposredno ukazal napad, sumljiva, potem so obtožbe, da so ga organizirali zahodni tajni agenti, sumljive še toliko bolj. Če že nič drugega, je zelo malo verjetno, da bi se nemški ali švedski znanstveniki v nasprotju z njihovimi ruskimi kolegi pustili prepričati, naj se pretvarjajo, da so v telesu Navalnega odkrili sledi novičoka.
Bolj verjetno pojasnilo se skriva v ruskem političnem sistemu, ki ga vodijo tako imenovani siloviki, Putinovi politični zavezniki ter vplivni predstavniki varnostnih služb in vojske. Nekateri funkcionarji bi lahko sami uganili, da bi rad Putin pred lokalnimi volitvami utišal Navalnega, drugi so bili morda tarča njegovih preiskav zaradi korupcije. V Rusiji je mogoče na črnem trgu kupiti praktično vse, tudi živčne bojne strupe. In siloviki se lahko za svoje položaje zahvalijo svoji zvestobi, ne sposobnosti. Mnogim med njimi bi se lahko zdela zastrupitev Navalnega dobra ideja. Za izvedbo zločina bi bila potrebna samo dva.
Drugi spodleteli poskusi zastrupitev - denimo leta 2015 in 2017 zastrupitev Vladimirja Kara-Murze, novinarja in koordinatorja gibanja Mihaila Hodorkovskega Odprta Rusija, ter leta 2018 zastrupitev Pjotra Verzilova, ustanovitelja spletne strani MediaZona, ki poroča o zlorabah v ruskem pravosodnem sistemu - bi lahko imeli podoben izvor. Enako velja za zastrupitev Aleksandra Litvinenka leta 2006. Litvinenko, nekdanji agent KGB, ki je pogosto kritiziral ruske varnostne sile, zastrupitve ni preživel.
Tako kot zastrupitev Navalnega so imeli vsi ti napadi pogosto nasproten učinek. Ana Politkovska, kolumnistka ruskega liberalnega časopisa Nova Gazeta, je leta 2004 hudo zbolela zaradi strupov v letalu, s katerim je potovala iz Moskve v Beslan. Zastrupitev je preživela, vendar so jo dve leti pozneje ubili. Pokončali so jo s strelom v dvigalu v poslopju, kjer je živela. Putin je tedaj pripomnil, da je "njena smrt ugledu Rusije škodovala bolj kot njeni članki".
Zaradi tega uradnega Kremlja seveda še ni mogoče oprostiti krivde za te napade. Ne glede na to, ali je Putin neposredno ukazal vsakega od njih ali ne, v vsakem primeru je ustvaril sistem, ki je omogočil, da so se zgodili - sistem, ki je neučinkovit, neodgovoren in dovzeten za destabilizacijo s strani sovražnih akterjev.
Smrt Navalnega se je lahko komu zdela kot nekaj, kar si gospodar Kremlja želi, in ustreči gospodarju je glavni cilj silovikov. V nestabilnem in putinocentričnem sistemu imajo na voljo le malo zakonitih možnosti za zagotavljanje stabilnosti. In tudi če se bodo njihova politična in osebna obračunavanja izjalovila, ne bodo kaznovani. Vedno lahko rečejo, da so poskušali braniti predsednikove interese. Malo verjetno je, da bodo tisti, ki zdaj obtožujejo Kremelj za zastrupitev Navalnega, odkrili kakšne konkretne dokaze. Ampak to niti ni pomembno, na koncu bo tako ali tako kriv Kremelj. Zahod bi moral biti dosleden in složen, ko Kremelj kliče na odgovornost, četudi to pomeni sprejetje sankcij ali politik, ki so v nasprotju z njegovimi lastnimi ekonomskimi interesi.
Putin je ustvaril sistem, v središču katerega je on sam. In tam je mogoče v Rusiji najti vso odgovornost ali krivdo.
* Nina Hruščova, rusko-ameriška profesorica mednarodnih odnosov na Inštitutu za svetovno politiko, soavtorica knjige In Putin’s Footsteps: Searching for the Soul of an Empire Across Russia’s Eleven Time Zones, Project Syndicate
Obiščite spletno stran brez oglasov.
