Če bi neka zlobna oseba razvijala popoln virus, s katerim bi poskušala v celoti iztrebiti določeno živalsko vrsto, bi morala poiskati optimalno razmerje med prenosljivostjo in smrtnostjo. A če bi želela izkoreniniti človeštvo, bi morala zagotoviti, da lahko njena kreacija zaobide vse človekove odzive nanjo - ne le tistih na stopnji posameznika (ki niso zadostni za premagovanje pandemije), temveč tudi na kolektivni ravni. Takšen popolno zasnovan morilski virus bi moral torej v svojo prid obrniti pomanjkljivosti v našem kolektivnem postopku odločanja. In videti je, kot da je prav to uspelo virusu SARS-CoV-2.
Če ne verjamemo v verski koncept tako imenovanega inteligentnega načrta, potem ravno tako ne bi smeli verjeti v "zlobni" načrt. Kljub temu iz darvinistične evolucijske teorije izhaja, da bo selekcijski pritisk prej ali slej povzročil nastanek učinkovitejših virusov. Številni so že preskočili z živali na ljudi, a v zadnjih stotih letih ni nobeden imel tako katastrofalnih posledic kot SARS-CoV-2.
Da, covid-19 ima nižjo smrtnost kot ebola in je manj prenosljiv od navadnega prehlada. Toda ko se je leta 2012 prvič pojavil od SARS-CoV-2 bolj smrtonosen virus bližnjevzhodnega respiratornega sindroma (mers), smo ga uspeli zajeziti in bolj ali manj odpraviti v roku le nekaj mesecev. Zakaj se je potemtakem covid-19 izkazal za tako težko obvladljivo bolezen? Zato, ker izkorišča slabosti naših institucij. Hkrati pa nam ponuja dragoceno lekcijo o tem, kaj vse moramo izboljšati, da se bomo lahko spoprijeli z bodočimi eksistencialnimi grožnjami.
Eksponentno širjenje koronavirusa je na primer predstavljalo velik izziv za demokratične institucije, saj so te po svoji naravi reaktivne. Podobno kot se je moral zgoditi japonski napad na Pearl Harbor, preden so ZDA vendarle vstopile v drugo svetovno vojno, je morala najprej propasti banka Lehman Brothers, zato da se je ameriška vlada utegnila odzvati na svetovno finančno krizo. Kot pravi citat, ki se ga pogosto zmotno pripisuje Winstonu Churchillu: "Američani bodo vedno storili, kar je prav, potem ko bodo izčrpali vse druge možnosti."
Ta strategija je precej učinkovita, kadar se uporablja v linearnem kontekstu, v eksponentnem, kjer je lahko ob prepočasnem odzivu bistveno težje "storiti, kar je prav", pa je izredno tvegana. Vsi virusi so nagnjeni k eksponentni rasti, če se jim pusti prosto pot, toda asimptomatično in predsimptomatično širjenje covida-19 sta položaj še bistveno otežila.
A še vedno bi se ga dalo obvladovati. Dandanes imamo na voljo tehnologije, s katerimi bi lahko sledili okuženim in njihovim stikom, vendar liberalne demokracije običajno nočejo poseči po njih. Nedavno je neki katoliški spletni strani uspelo slediti spolnim avanturam duhovnika na visokem položaju v Cerkvi kar s pomočjo komercialno dostopnih podatkov, povezanih z njegovo rabo mobilne naprave. Google in Facebook lahko za ciljno usmerjanje oglasov počneta skorajda vse, kar želita. V demokracijah pa očitno teh istih tehnologij ne moremo uporabiti, da bi z njimi reševali življenja.
Še en razlog za šibek odziv politike na covid-19 tiči v tem, kako različne učinke ima ta bolezen pri različnih skupinah ljudi. Nanj bi se bilo lažje odzvati, če bi bila smrtnost enaka v vseh starostnih skupinah, vendar ni. Dokler se ni pojavila različica delta, je bila pri človeku, starem od 20 do 30 let, večja verjetnost, da umre zaradi udara strele kot zaradi covida-19, medtem ko je umrljivost pri starejših od 80 let skoraj tolikšna kot pri črnih kozah.
Za učinkovit skupen odziv na pandemijo ljudje potrebujejo občutek pripadnosti. Američani, ki so v 30. letih prejšnjega stoletja imeli koristi od socialnega programa New Deal, so se bili denimo med drugo svetovno vojno pogosteje pripravljeni prostovoljno pridružiti vojski. Danes se po drugi strani številni mladi počutijo izključene iz gospodarstva, za kar krivijo starejše generacije. Je torej res presenetljivo, da niso pripravljeni žrtvovati svojih najboljših let, da bi jih zaščitili?
Čeprav so se bolj kolektivistično naravnane družbe v Aziji občutno bolje obnesle v prvi fazi pandemije kot zahodne države, so bile manj uspešne pri razvijanju cepiv in zagotavljanju njihovih zadostnih zalog. To le potrjuje dejstvo, da je razvoj cepiv odvisen od znanstvenih zmogljivosti, ne od zmožnosti političnih institucij. Zato ne preseneča, da so bile v samem vrhu pri raziskovanju in razvijanju novih cepiv prav države, ki so na znanstvenem področju najbolj napredne, recimo ZDA, Združeno kraljestvo, Nemčija in Kitajska.
Kot da že simptomatično širjenje covida-19 in njegova izrazito različna smrtnost glede na starostne skupine ne bi bila dovolj, je krizo še dodatno zaostril nedelujoč medijski sistem na Zahodu, ki je poskrbel za maksimalno zmedo.
Še tuj sovražnik ne bi mogel bolj uspešno širiti lažnih govoric in uganjati histerije v zvezi z virusom, zlasti v začetnih fazah pandemije, ko bi lahko kolektiven odziv obrodil največ sadov. Kolikokrat smo takrat ne le po družabnih omrežjih, temveč celo v medijih slišali fraze v smislu "pa saj je samo gripa"? Prav z gripo so covid-19 primerjali v znanstveni reviji The Journal of the American Medical Association, in sicer 26. februarja 2020, mesec dni po tem, ko so kitajske oblasti zaprle mesto Wuhan. Kot je v intervjuju nedavno razkril Dominic Cummings, nekdanji glavni svetovalec britanskega premierja Borisa Johnsona, so bile zaradi takšnega zavajanja in posredovanja netočnih informacij sprejete napačne odločitve na najvišji ravni.
Zaradi vztrajnega mutiranja covida-19 nam pandemije morda ne bo uspelo zaustaviti s trenutnimi cepivi. Neustrezen odziv indijske vlade je imel resne posledice tako za Indijo kot za preostali svet, in če že ZDA tako stežka organizirajo skupen odgovor na ta izziv, se zdi, da bo to nemogoč zalogaj na stopnji Združenih narodov. Kajti čeprav trgovina in komunikacija potekata na globalni ravni, nimamo učinkovitega sistema globalnega upravljanja. Če želimo torej še naprej živeti v globalnem gospodarstvu, ga bomo morali razviti.
Od vsega je to namreč največja lekcija, ki se je lahko naučimo ob covidu: globalna ekonomija spremeni lokalne težave v globalne. Tudi če se nam bo uspelo nekako za silo prebiti skozi trenutno pandemijo, to še ne pomeni, da nam bo to uspelo tudi prihodnjič, ali pa, da bomo s takšnim pristopom zmogli premagati podnebne spremembe, ki imajo prav tako eksponentne in neenakomerne učinke ter zahtevajo globalne rešitve. Če se tega ne bomo naučili, si naša vrsta zasluži, da izumre.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
