(GLOBALNA ARENA) Putinova formula za Ukrajino

Ob vse več poročilih o mobilizaciji ruske vojske na ukrajinski meji in diplomatskih zahtevah Kremlja se vprašanja kar kopičijo. Kaj se pravzaprav dogaja? Kaj sledi? Bo Rusija napadla Ukrajino?

Ruski predsednik Vladimir Putin pravzaprav uresničuje osem let stari scenarij.

Jeseni 2013 je Putinova vlada začela vsesplošno ofenzivo, da bi Ukrajini, Moldaviji in Armeniji preprečila podpis prostotrgovinskega sporazuma z EU. S tem je izzvala krizo, ki se je ves čas postopoma poglabljala in je močno vplivala na ukrajinsko notranjo politiko, položaj Rusije v Evropi in prihodnost Nata. Manj kot leto pozneje je Rusija izvedla nezakonito priključitev Krima k svojemu ozemlju in začela odkrito uresničevati svoja prizadevanja za razkosanje preostalega dela Ukrajine. Kremelj je nato še dvakrat vdrl v vzhodno Ukrajino, da bi rešil separatistične enklave, ki mu jih je uspelo vzpostaviti tam.

Od tedaj je v tem "zamrznjenem" konfliktu umrlo 14 tisoč ljudi. EU in ZDA redno obnavljajo svoje sankcije zoper Rusijo, Generalna skupščina ZN pa ves čas obsoja rusko vedenje in poudarja nedotakljivost državnih meja. Putin ni preprečil sklenitve prostotrgovinskega sporazuma med EU in Ukrajino, mu je pa uspelo, da je Ukrajino iz prijateljske sosede spremenil v državo, ki ima Rusijo za nevarno in sovražno. Zgodovina uči, da so vdori v druge države najboljši način za ustvarjanje sovražnikov.

Putin se zdaj sooča z neprijetno možnostjo, da si ga bodo ljudje zapomnili kot ruskega voditelja, ki je izgubil Ukrajino. Svojo državo je vrnil tri stoletja v preteklost, v čas pred Petrom Velikim. Še zlom Sovjetske zveze se utegne zdeti manj pomemben kot neumnosti, ki jih je Putin počel v preteklem desetletju.

Pa vendarle se zdi, da je Putin karanteno med epidemijo covida-19 preživel ob branju zgodovinskih knjig. Letošnje poletje je napisal neverjeten esej, v katerem dejansko poziva k vzpostavitvi velikega slovanskega imperija. Potem ko je izjavil, da bi morali biti Ukrajina in Belorusija pod nadzorom Kremlja, je dal jasno vedeti, da namerava osvojiti nazaj, kar je izgubil zaradi svojih preteklih slabih ocen.

Kako se je Putinovo razmišljanje razvijalo naprej, ni znano. Je pa popolnoma mogoče, da je v kaotičnem umiku ZDA iz Afganistana videl šibko točko in domneval, da ZDA trenutno niso preveč navdušene nad tem, da bi se zapletle v nov konflikt na tujem. Toda Putin je, karkoli je že sklepal, od tedaj popolnoma opustil dialog z ukrajinskimi voditelji, nagnal nemške in francoske posrednike ter v mejni regiji nakopičil cel kup tankov. Njegov cilj je pritisniti na ZDA, da bi privolile v celo vrsto radikalnih zahtev glede prestrukturiranja evropske varnostne politike. Najpomembnejša med njimi je, da morajo ZDA preklicati leta 2008 dano obljubo, da bo Ukrajina nekoč povabljena v Nato.

Putinov strateški poskus, da bi preprečil podpis sporazuma z EU, je na koncu spodletel. Zdaj se osredotoča na regionalna varnostna vprašanja. Ruski funkcionarji in državni mediji glasno opozarjajo in širijo zlovešče zgodbe o tem, kako ZDA nameščajo izstrelke v Ukrajini, da bi napadle Rusijo. Slišati je poročila o genocidu nad rusko govorečimi prebivalci Ukrajine in skorajšnji pridružitvi Ukrajine Natu.

V nobeni od teh trditev ni niti trohice resnice. Toda javnomnenjske raziskave nakazujejo, da je propaganda uspešna. Približno 39 odstotkov Rusov verjame, da je vojna neizogibna, njihovo število pa se utegne še povečati, saj Kremelj še naprej seje strah med prebivalstvom.

Medtem so ruski diplomati od Putina dobili nalogo: poskrbeti morajo, da bodo ZDA in EU privolile v njegove maksimalistične uradne zahteve po novi varnostni ureditvi. Manever je srhljivo podoben zloglasnemu sklepanju kupčij v Jalti leta 1945, ko so se zavezniške sile pogajale o tem, kako si bodo po drugi svetovni vojni razdelile Nemčijo in Evropo.

In čeprav nadaljnja širitev Nata ni v načrtu, zavezništvo ne bo sprejelo dogovora, s katerim bi ogrozili pravico katerikoli države, da sama kroji svojo usodo. To vprašanje se ne nanaša samo na Ukrajino. Predsednik Finske, ta si z Rusijo deli zelo dolgo mejo, glasno poudarja, da je možnost članstva njegove države v Natu ključna za njeno varnost. Finska seveda niti nima namena zaprositi za članstvo niti ne bo dovolila, da bi katerikoli zunanja sila omejevala njeno suverenost. Podobno se države v srednji in vzhodni Evropi bojijo, da bi, če bi popustile eni zahtevi Kremlja, kmalu sledilo še več zahtev.

Je diplomatska rešitev še možna? Možnosti so omejene in tudi čas se že izteka. Slišati je predloge za uvedbo omejitev in povečanje transparentnosti konvencionalnih sil v Evropi. Toda Rusija je veliko takih predlogov v preteklosti že zavrnila, zapletena pogajanja o oboroževanju pa bi zahtevala ogromno časa. Povrhu te diplomatske rešitve niso v skladu s Putinovo željo, da bi ustvaril Veliko Rusijo, na osnovi česar je mogoče sklepati, da se Kremelj ne bo odpovedal vojaškim rešitvam.

Te obstajajo v mnogih oblikah in obsegih. Popolna ruska invazija v Ukrajino bi nedvomno vodila v odprto vojno, ki bi se, ne glede na njen prvotni namen, razširila čez ukrajinske meje. Če bi se to zgodilo, bi bile za Nato na mizi vse možnosti. Stroge sankcije in drugi ukrepi bi še bolj prizadeli že tako načeto gospodarstvo Rusije, tudi če bi si ta zagotovila podporo Kitajske. Hkrati bi se Nato končno približal ruski meji, saj bi okrepil svojo prisotnost v svojih državah članicah, ki mejijo na Rusijo.

Obstaja tudi možnost, da bo Kremelj poskušal izzvati Ukrajino, da bo storila nekaj, s čimer bi lahko upravičili manj obsežno invazijo, kakršnima smo bili priča denimo že v letih 2014 in 2015. Toda nevarnost zaostritve spora bi bila velika in tudi manjša invazija bi Rusiji prinesla zelo škodljive posledice. Kakorkoli že, Kremelj je ubral precej nevarno pot.

A ni še prepozno, še lahko preprečimo, da bi se Putinov scenarij spremenil v tragedijo. Upajmo, da ni bral Čehova, ki je mladim dramatikom svetoval, naj v prvem dejanju ne omenjajo orožja, če ga nimajo namena uporabiti v drugem.